"Sem Ana in sem ravnateljeva hči. Pred desetimi leti se je moje življenje za trenutek ustavilo. Nisem ne vedela in ne znala, kako naprej. Ampak pobrala sem se in danes stojim tukaj, da s svojo zgodbo pomagam ljudem, ki se znajdejo v podobni stiski, v kakršni sem se pred desetimi leti znašla jaz," je za Tednik povedala Ana Kamenik, ki je o travmatični izkušnji izdala knjigo.

Zdaj je spregovorila še za TV Slovenija, razumljivo pa je, da si ne želi, da bi njene izjave v drugih medijih jemali iz konteksta.

Pred desetimi leti je na družbenem omrežju zagledala posnetek spolnega akta. "Ko sem prvič videla video, sem si govorila, da to ni res, to ne more biti. V prvem trenutku nisem niti dojela, da je to verjetno moj oče. (...) A hitro sem ugotovila, da spletni komentarji govorijo tudi o meni. Bili so ljudje, ki so me poznali, kakšnega sem imela tudi za svojega prijatelja, pa sem prebrala kaj takega, česar ne bi želela."

16-letnica, ki je do tistega dne živela v mirnem in zadovoljnem družinskem okolju, se je znašla sredi škandala, o katerem so pisali in poročali številni slovenski mediji. Po njihovi zaslugi je v trenutku vsa država vedela, kdo je družina Kamenik. Težko je bilo stopiti na ulico.

Glavni krivci mediji, a tudi ljudje so zlobni

"Tudi ljudje so naredili v tej zgodbi veliko hudega. Mediji so glavni krivci, ker so poročali, ampak mediji poročajo to, kar ljudje berejo. Tudi ljudje so zlobni. (...) Ogromno ljudi se je čutilo poklicane, da sodijo. Ne zagovarjam njegovega dejanja, ampak ni si zaslužil smrti in ni si zaslužil vsega tega gorja in gnojnice, ki so jo ljudje zlivali po njem."

Ravnatelj, Anin oče, ki ji je do usodnega dne predstavljal trden, nezlomljiv steber, se je zlomil. Čeprav mu je družina stopila v bran, so mu vsakodnevne javne objave, posnetki, tako imenovani poznavalski komentarji in klevete neznancev segli do živega. Strokovno pomoč pa je zavračal. "Na začetku afere ni deloval tako, kot da ga je tako zlomilo. Potem postopoma, ko ni potihnilo in ni potihnilo, je začel kazati znake trpljenja," se spominja Ana Kamenik.

Zadnji dan, ki ga Ana pomni z očetom, je bil radosten, vesel, zdelo se je, da sta gorje in javno blatenje počasi zaključila svojo razdiralno pot. Žal je bil to le privid. Oče je končal svoje življenje. "Počutila sem se krivo, da je naredil samomor, ker me je pet ali deset minut pred tem, vprašal, ali bom lahko! Prišel je v mojo sobo, me pogledal in rekel – a boš lahko? Sem rekla, ja, saj je že konec. Mi je rekel: Veš, rad te imam. Potem mi je dal petko in rekel, da gre zdaj pospravljat garažo. Čez deset minut pa ga je brat našel mrtvega."

S pomočjo skozi najtežje trenutke

Imela je občutke krivde in hkrati strahu, da bi izgubila še mamo. Težko je doumeti, kakšno breme je padlo na dušo mladega dekleta. Čeprav so jo po izbruhu afere na srednji biotehniški šoli, ki jo je takrat obiskovala, zaščitili pred pritiski, obrekovanji, se je iz veselega družabnega dekleta spremenila v molčečo sošolko, ki je počasi gradila obrambni zid iz bolj trhlega lesa.

Kljub zaščitniškemu odnosu v šoli in veliki skrbi matere se je njeno telo zlomilo. "Takrat v času afere se je vse obrnilo proti nam in sem nehala govoriti, držala sem v sebi, nabiralo se je, nabiralo in potem je izbruhnilo. (...) Bila sem v šoli, začelo me je stiskati v prsih, kot da bom doživela infarkt."

Spretno vodenje psihoterapevtke skozi labirint stiske ji je nadelo rešilni obroč. "O njegovi zgodbi sva se pogovarjali zelo malo in samo na začetku. Potem pa sva se začeli pogovarjati o stvareh, ki me veselijo, in vedno me je vprašala, česa se veselim do naslednje obravnave. In vsako naslednjo obravnavo sva začeli s tem, da sem jaz povedala, kako lepo sem se imela zaradi stvari, ki sem se jih veselila."

Korak za korakom, počasna in zmagovita pot. Umazane kritike, javno blatenje in negotovost so se umikali novim občutkom. Prišel je dan odhoda iz zdravstvenega doma, ko se je končno odvalil tudi kamen s prsi. Ane niso več prizadele grobe, umazane besede neznancev.

O svoji izkušnji je napisala knjigo

Povzročitelji škandala, pravzaprav tisti, ki se jim je zdelo vredno družinsko ali pa službeno afero spremeniti v vseslovensko, Ane niso nikoli zanimali. "Ne vem, kdo stoji za tem, kakšno je ozadje tega dogodka in danes po 10 letih me ne zanima. Verjamem pa, da koga preganja, da je on takrat umrl."

In kaj jo je ta afera naučila? "Kako so ljudje lahko zlobni in kaj vse so pripravljeni narediti sočloveku, ki ga morda niti ne poznajo. Po drugi strani pa tudi tega, da obstajajo ljudje, ki so srčni. Zid sem si znala postaviti, saj sem bila pred tragedijo odprta za ljudi, zdaj pa res petkrat premislim, koga spustim blizu."

Poudari, da ni trpel samo njen oče, ampak vsi, ki so bili takrat z njim. "Njemu bi bilo lahko sojeno doma. Ampak doma je bil sprejet. V bistvu so mu sodili tisti, ki mu ne bi smeli."

V knjigi Ravnateljeva hči ne bomo naleteli na val obtožb in modrovanj o tem, kako so javne objave in pisanja povzročili tragedijo. Vse to kaže na modrost in zrelost mlade osebe in veličino njenega duha. Želi pomagati in oprostiti, tudi očetu, s katerim ne bo delila svojih najpomembnejših življenjskih dogodkov.