Kako si lahko razlagamo najnovejši politični vrtiljak dogodkov?

"Vroča politična jesen je blazna. Ne pomnim, kdaj smo imeli v dveh ali treh tednih zgoščenih toliko visokooktanskih dogodkov, kot so odstavitve in odstopi ministrov. Afere se kopičijo, poleg tega pa še intenzivne notranje turbulence znotraj vladne stranke. Letos si ta zguljeni frazem – vroča politična jesen – zasluži svoje ime," pove v uvodu tokratne epizode podkasta o politiki Umetnost možnega Uroš Esih, komentator Dela. Prav razmeram v največji vladni stranki smo se v uvodu najbolj posvetili.

Odsotnost konsenzualnega odločanja

V preteklosti smo vroča politična jesen imenovali obdobje zaradi intenzivnih pogajanj med vlado in sindikati, ki so se začela po poletju, in priprav na sprejetje proračuna, kar vnaša nemir med koalicijske partnerje in ministre. Zdaj je vroče politično dogajanje izbruhnilo zaradi dogajanj v vladi in največji vladni stranki. A takšna turbulentna politična obdobja smo že imeli, se spomnijo sogovorniki med debato, vsako pa je imelo isti ali podoben zaključek: vedno se je slabo končalo za vladajočo politično opcijo. Imeli smo vlado Boruta Pahorja, ki je pred svojim koncem postala manjšinska, saj so jo zapuščale koalicijske partnerice in je imela že povsem zdesetkano ministrsko ekipo, naposled je sklenila svojo pot na glasovanju o zaupnici. "Gibanje Svoboda je stranka, po svoji strukturi ustrojena vse bolj kot največja opozicijska stranka, torej nekdanja vladajoča stranka – red, disciplina in trden nadzor nad poslanci," razlaga Uroš Esih, ki se vpraša, kako deluje stranka, ki na tako ekspresen način izključi dva svoja člana (poleg Mojce Šetinc Pašek še svetovalca predsednice državnega zbora Roberta Pavšiča). "Očitno je, da Robert Golob ni politik, ki bi bil pristaš konsenzualnega odločanja," meni Esih.

V Nemčiji podobni vzorci strankarske dinamike

Kot vidimo, je odletela poslanka, ki si je v zadnjih tednih privoščila dva nastopa, v katerih je nasprotovala predsedniku vlade, torej z njegovimi besedami je streljala na lasten gol ob razrešitvi ministrice Irene Šinko, drugi primer pa je bila njena izjava na družbenem omrežju, v kateri je nastopila proti vidnemu dvojcu v stranki – obrambnemu ministru Marjanu Šarcu in sekretarju Damirju Črnčecu. "Govorimo o razpisu za resničnostni šov, s katerim bi promovirali zaposlovanje v vojski, pri čemer je bilo veliko nejasnega in spornega. Če pogledamo pobliže ta razpis, ugotovimo, da je bil narejen, da utrjuje medijski položaj Gibanja Svobode. Tukaj so glavni akterji v Mojci Šetinc Pašek našli nekoga, ki strelja na avtogol," pove komentator Dela.

Polona Fijavž, dolgoletna dopisnica iz Berlina, primerja domače strankarske intrige z Nemčijo, kjer je edina "nova stranka", čeprav je na sceni že deset let, populistična Alternativa za Nemčijo (AfD). "Če pustimo ob strani politično usmeritev stranke, vidimo, da jo pretresajo podobne strukturne težave kot slovenske stranke, ki se pojavijo na političnem prizorišču. Izključitve in nejasne izjave, ki niso pravočasno skomunicirane ali se ne skladajo z uradnimi stališči. Pri drugih strankah ne vidimo, saj imajo jasno in skozi zgodovino zgrajeno strukturo," pove trenutna vršilka dolžnosti odgovornega urednika informativnega programa na TV Slovenija.

Ko govorimo o primerjavi med največjo opozicijsko in največjo koalicijsko stranko pri nas, kako sta primerljivi v avtoritarnosti vodenja, televizijska kolegica spomni, da podoben primer najdemo tudi v Nemčiji, in to v CDU-ju, kjer je Angela Merkel izključila in izobčila vse ljudi, ki so ji predstavljali konkurenco. "Na ta način je obstala na oblasti. Tudi sedanji socialdemokratski kancler Olaf Scholz premore nekaj njenega značaja. Sicer je nekoliko mehkejši, bolj pripravljen na pogovor, a deluje na enak način. Vendar javne polemike o internih zadevah največjih strank se tam ne bi mogle zgoditi," še oceni Fijavž.

Ko analiza ni dovoljena, govorijo čustva

S sogovornikoma smo se v nadaljevanju posvetili še krizi na Bližnjem vzhodu, ki se je stopnjevala po terorističnem napadu Hamasa v Izraelu v bližini meje z Gazo. Polona Fijavž nam pojasni razloge za proteste, ki jih je v Frankfurtu ob odprtju knjižnega sejma doživel filozof Slavoj Žižek. "Žižkov govor ni bil za ali proti. Vendar ob poslušanju njegovega besedila sem ga še pod vplivom dopisništva samodejno poslušala z vidika Nemcev. Takoj mi je bilo jasno, da se samo ob omembi besede 'Palestinec' v Nemčiji prebudi refleks, kot bi izjavil nekaj antisemitskega. Nemudoma vzbudi reakcijo pri Nemcih, ki so po drugi svetovni vojni tako zelo občutljivi do Judov."

Kako občutljiva tema je izraelsko-palestinska kriza v Nemčiji, govori tudi izjava nekega izraelsko-nemškega zgodovinarja, ki je primerjal Hamasov teroristični napad s pokolom v Srebrenici, kar po besedah televizijske kolegice kaže na "absolutno nepoznavanje dogodkov v Srebrenici in igranje na čustva Nemcev, da se ta konflikt dodatno poveča". "Jedro vseh težav je to, kar je omenjal Žižek v svojem govoru – da analiza dogodka ni dovoljena. Dejstva so postavljena ob rob, glavno vlogo imajo čustva," še pove Polona Fijavž, pa tudi, kaj bi se v Nemčiji zgodilo s politikom, ki bi pozval državljane, naj se legalno oborožijo. Govorimo še o tem, zakaj bodo migracije osrednja tema pred evropskimi volitvami in zakaj izid volitev na Poljskem še zdaleč ne pomeni konca gibanj in strank tako imenovane "neliberalne" demokracije.