Daril tokrat ni bilo, ker so starši zaradi bolezni in invalidnosti brezposelni in ker je več kot petnajst let star avto, ki komaj še zmore razdrapano cesto, njihova edina vez s svetom. Seveda takrat, ko ni pokvarjen, in takrat, ko imajo vsaj nekaj evrov za gorivo. Prav teh nekaj evrov je deklice konec preteklega leta ločilo od obdarovanja, pravi njihova mama: "Deklice so bile povabljene na praznovanje ob prihodu Dedka Mraza, a do tam je 8 kilometrov, in ker nismo imeli za bencin, jih nismo mogli peljati. In potem niso nič dobile. Jokale so, a smo jim potem nekako dopovedali, da nismo mogli …"

Eva je v šoli vsaj na toplem
Drugošolka Eva ima srečo, da je že šoloobvezna in jo kilometer od hiše vsak dan čaka šolski avtobus. V šoli ima družbo, redne obroke, v šoli je toplo. Za štiriletno Loti in leto mlajšo Neli pa je ves svet vlažna, mrzla hiša na samem, kjer nimata družbe vrstnikov, pa tudi obiskov ne. Tudi oče, ki zaradi bolezni ne more pridobiti zdravniškega potrdila za zaposlitev, se zaveda, da bi bil vrtec za razvoj deklic več kot nujen: "Seveda bi morali v vrtec! Vidi se, da se v družbi ne znajdeta, da sta sramežljivi, ne znata se prav vesti, ne pogovarjati. Nama je obema hudo, a če ne moreš, ne moreš, če nimaš, nimaš," je neprijetno očetu. "Vseskozi biti doma, omejen na dva prostora v hiši, je zelo težko. Nimamo veliko igrač, želijo si tudi televizor s CD-predvajalnikom, da bi lahko gledale risanke, želijo si, da bi imele vsaka svojo posteljo, a žal …" še doda mama.

Ni za hrano …
Loti ima zaradi tako izoliranega življenja že težave z govorom, priznava oče, a zaradi dolgov, ki so v vrtcu nastali še v časih, ko ga je obiskovala starejša Eva, Loti in Neli sploh ne morejo vpisati. To, kar jim lahko dajo doma, pa je res daleč od potrebnega za zdrav razvoj: "Nimamo denarja za hrano, makarone, kruh, mleko, za kosmiče, za stvari, ki jih imajo otroci radi. Želijo si kakšne čevapčiče … Zgodi se, da so kdaj tudi lačne, ker bi rade jedle kaj drugega namesto nenehnega krompirja, ki ga lahko pridelamo doma. Želijo si piščančje in suhe salame in kakšne paštete, želijo si, da bi lahko jedle makarone z golažem ali pa zlate kroglice v juhi, pa jim ne morem kupiti, ker mi zmanjka prav vsega za gospodinjstvo …"

"Tukaj smo sredi gozdov, Bogu za hrbtom, saj vidite. Imam njivo v najemu, da pridelamo nekaj krompirja in fižola, drugega skoraj ne moremo, ker veliko poje divjad, vsega pa se ne da ograditi," pojasni oče.

… ni za pralni prašek
"Nimamo niti pralnega praška za perilo, perem le z vodo v pralnem stroju, a na oblačilih ostane veliko madežev in tudi vonj imajo, smrdijo. Punčke se pritožujejo in jih ne marajo, ker bi rade čista in dišeča oblačila. V Evini šoli so me že opozorili, da prihaja z umazanimi oblačili, in sem povedala, da nimam denarja za prašek, pa me niso razumeli," tiho govori mama.

Pogrešajo tople sobice ali vsaj odeje in toplejša oblačila
Hišo, v kateri za zdaj še smejo živeti, je s suhljadjo, ki jo oče nabira v okoliških gozdovih, nemogoče dobro ogreti: "Živimo v hiši, ki ni naša last, okna slabo tesnijo, izolacije ni nobene, tudi centralne kurjave ne, v kopalnici ne delata ne tuš ne ogrevanje. Vseh pet nas spi v isti sobi." Eva pa pove: "Tako je mrzlo, da ne moremo zaspati. Zjutraj, ko se zbudimo, pa je še bolj mrzlo. Včasih pišem naloge kar v bundici, a me vseeno kdaj zebe …"

"Nimajo veliko toplih oblačil in jih zebe, nimamo za tople pižame, nimamo denarja, da bi kupili dodatne odeje, potrebovale bi tudi toplejšo obutev, tople copate, škorenjčke, pa nimamo s čim kupiti," z nelagodjem pove mama.

Še nikoli niso bile na lutkovni predstavi. In zelo so osamljene.
Mama, ki ji je ostalo le še nekaj odstotkov vida, punčkam ne more brati, Evi pa ne pomagati pri domačih nalogah, ve, da bi punčke potrebovale veliko več. Loti in Neli še nikoli nista bili ne na morju ne v živalskem vrtu, nista bili ne v kinu ne na kakšni predstavi, nikjer. "Nikamor ne moremo na obisk, tudi k nam redko kdo pride, posebno pozimi, ko cesta ni prevozna. Punčke so osamljene …"
Kam bodo šli, če bodo morali iz hiše?
Životarjenje zgolj s socialnimi transferji je komaj znosno, posebno ob nenehnem strahu, kdaj bodo morali iz tega, čeprav neprimernega, še vedno edinega doma, ki ga imajo, je obupan oče treh deklic: "Živimo v očetovi hiši, a sploh ne vemo, čigava bo in vse bliže smo temu, da jo bomo morali kmalu zapustiti. Kam bomo šli, ne vem, le čakamo lahko, kaj se bo zgodilo, kaj bo usoda prinesla. Včasih cele noči ne spim od strahu in negotovosti, ker ni prihodnosti in ker nas tarejo dolgovi, iz katerih se ne moremo izvleči. Živimo ne od danes do jutri, ampak od jutra do večera. Bojim se poštarja, ko pride, da bo prinesel še kakšno položnico. Življenja v taki negotovosti ne privoščim niti psu. Ne vem, ni prihodnosti, ne vem, kaj bomo …"

Jana Vidic, Val 202