Čeprav dela v dveh izmenah, mož pa je kljub invalidnosti in močnim bolečinam zaposlen za polovični čas, je skupnega zaslužka za manj kot dve minimalni plači. To je še vedno preveč, da bi bili upravičeni do subvencije kosil dveh osnovnošolcev, hkrati pa premalo, da bi se štirje odraščajoči otroci lahko najedli doma. "Lačni smo dvakrat ali trikrat na teden, včasih tudi štirikrat, petkrat, a skušam denar razporediti tako, da si vsaj z makaroni zapolnimo želodec …"

In nič več od tega. Za zajtrk in večerjo pogosto jedo kruh, ki ga dobijo ob pomoči akcije "Kruh za pr’jatla", včasih pa tudi star odpadni kruh iz bližnje pekarne. "… Popražim sladkor, ga zalijem z vodo, ko zavre, pa nalijem v skodelice in otroci namesto v mleko pomakajo kruh v ta "čaj". To je pogosto zajtrk in večerja. Tudi midva popijeva ta "čaj" ali pa samo vodo in greva spat.”

Najmlajši je čokolino z vodo. Starejši le gledajo.
"Starejši trije so se še nekako sprijaznili s tem, da preprosto ne gre drugače, najmlajši, desetletni Luka, pa ima s tem več težav. Zato so sklenili, da je lahko vrečka čokolina, ki jo mama kupi enkrat na mesec in pripravi z zelo razredčenim mlekom ali včasih le z vodo, rezervirana samo zanj.

Trije starejši otroci gledajo, kako najmlajši jé, ker če bi še oni jedli, zanj ne bi ostalo nič. Ker nimamo. Eno samo vrečko moram razporediti za ves mesec."

K sreči za srednješolko Manco subvencionirana dijaška malica pomeni izdaten topel obrok, a žal pogosto edini tisti dan. "To ni dovolj. Zvečer pa hrano raje prepustim bratcema, ker še rasteta. Midve s sestro greva v sobo in se zamotiva s pogovorom, da lažje zaspiva. Naslednji dan komaj čakam, da grem v šolo, samo zaradi malice."

Ob večerih, ko me moji ne vidijo, jokam
In to je tudi skoraj edini čas, ko se Manca lahko počuti vsaj malo enakovredna vrstnikom: "Med odmori si ne morem kupiti še kakšnega prigrizka, če sem lačna. Gledam, kako drugi jedo, in me je sram vprašati, ali lahko kaj vzamem. Po šoli gredo na kavico in klepetajo, jaz pa še nikoli nisem šla in najbrž tudi ne bom. Čudno je, če ne greš z njimi, ampak … ne moreš reči, da nimaš. Sram me je. Izgovarjam se, da moram po mlajša bratca v šolo, ker mami dela, in odidem. Med mojimi vrstniki to redkokdo razume, le norčujejo se iz tistih, ki nimajo. Seveda ti tega ne povedo v obraz. Od drugih slišiš, kakšna bedna oblačila, obutev, torbice in drugo da imaš. Požreš te besede, ampak težko. Ob večerih, ko me moji ne vidijo, jokam."

Norčujejo se iz mene, pa se umaknem
O tem, kako zelo norčevanje in nesprejemanje vrstnikov lahko bolita, veliko ve tudi sedmošolec Simon: "Težko mi je in se kar odmaknem stran. Pravzaprav je tako, da se družimo tisti, ki nimamo, posebej, in tisti, ki imajo, posebej. Nimam lepih oblačil za v šolo, včasih moram kar v starih trenirkah, tudi čevlje imam take, da se norčujejo iz mene. Za rojstni dan sem sicer dobil nove, a čisto navadne. Ker pa so popularne superge "airmax", me dražijo: kje si kupil take navadne, ali nimaš za nič boljšega ..."

In tisti, ki nimajo, so skupaj tudi, ko je treba lagati o tem, zakaj te ni na šolske izlete, ekskurzije, letovanja in zimovanja. "Oni grejo, mi pa ne. Zlažem se, da ne morem, da imam zdravnika. Ko se po vrnitvi pogovarjajo, kako lepo je bilo, mi je res hudo, saj si tudi jaz želim, da bi lahko šel na kakšen izlet, pa ne morem …"

Vse se vrti le okrog plačila položnic
Fanta sta se sprijaznila s tem, da ne moreta na obšolske dejavnosti, tudi tiste, ki so brezplačne in pri katerih je treba kdaj doplačati le za kakšen material ali prevoz, želje po običajnih športnih rekvizitih, od žog do koles − kaj šele po tabličnih računalnikih in pametnih telefonih −, pa so skrite res globoko. Najstarejša Petra družini pomaga tako, da je opustila že začeti študij in skuša vsaj honorarno kaj zaslužiti, pojasnjuje Manca, ki se bo kmalu tudi sama soočila z vprašanjem, ali bo šolanje lahko nadaljevala.

"Sestra je hotela študirati, pa ni šlo. Našla si je honorarno delo, dela morda petkrat na mesec in zasluži po tri evre na uro, ravno toliko, da ima vsaj zase, ne more pa pomagati še nam. Starši delajo, pa kljub temu ni dovolj niti za čokolino. Preprosto ne gre, delata le za položnice. Kot v začaranem krogu smo, vse se vrti okoli položnic, pa še za te ni dovolj, kaj šele, da bi ostalo za hrano. Jaz imam strašansko rada zelenjavo, želim si, da bi vsaj tu in tam lahko jedli zelenjavno juho, bratca pa si že dolgo želita, da bi lahko imeli za kosilo čevapčiče. Pa ni, pač ni. Le tisti konec tedna, ko mami dobi plačo, kupi polovico piščanca in vsak od nas šestih dobi košček. Groza me je počitnic, ko ne bo več šolske malice in bomo spet brez vsega, odvisni od podarjenega kruha, makaronov in riža brez vsega."

Le gledala sem lahko, ko so plesali četvorko
In ker ni niti za hrano, Mance, čeprav srednjo šolo končuje z odličnim uspehom, ni bilo med vrstniki, ki so plesali četvorko.

"Izposodili smo si denar, da smo sploh lahko šli − le starši in jaz − na sam dogodek. Ker prej nisem mogla plačati 50 evrov za tečaj, sama nisem mogla plesati četvorke. Samo gledala sem lahko, ko so plesali. Težko mi je bilo, a sem se morala sprijazniti z mislijo, da bom morda sama svojim otrokom kdaj lahko omogočila tisto, česar nisem mogla doživeti."

Brezizhodnost, ki se le še poglablja, in negotova prihodnost pa ubijata vsaj tako kot prazni krožniki in neuresničene želje štirih otrok, pravi mama Luka, Simona, Petre in Mance. "Večkrat se zjočem ob misli, da ob dveh zaposlitvah tako živimo. Zelo težko je. Mož včasih pravi, da ne more več, da bi se ubil. Vsak mesec je teže in teže, stroškov in dolgov je več in več. Sploh ne vem, kaj storiti.”