"Ne morem in ne moremo namreč pomagati vsem, ki nujno potrebujejo pomoč. In ko nekomu ne moreš pomagati niti do te mere, da bi se postavil vsaj na kolena, kaj šele na noge, se počutiš nemočnega in popolnoma odveč. Res se še nikoli nisem počutila tako poraženo in tako slabo," iskreno priznava Anita Ogulin, dolgoletna humanitarka in sekretarka ZPM Ljubljana Moste - Polje v trenutku, ko družinam ne morejo več pomagati niti s hrano.

Še nikoli toliko čakajočih otrok
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več, kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko, opozarja sogovornica: "Naše dveletno sodelovanje je vlilo otrokom veliko optimizma. Bila so celo obdobja, ko so botri čakali na prijavo novih otrok v projekt. Bili pa so tudi padci in največji je prav ta trenutek, ko imamo več kot 280 otrok, ki čakajo na svojega botra. Zasuti smo, res zasuti s težavami ljudi, ki ne zmorejo več preživeti družine. Zasuti smo s prošnjami in prijavami otrok v projekt. Starši tako rekoč ne prosijo več za pomoč pri dejavnostih ali stvareh, ki bi otroke razveseljevale ali jim pomagale razvijati talente, prosijo za preživetje."

Otrok ne moremo več niti nahraniti
"Vsi ti čakajoči otroci imajo poleg odločb CSD-jev o socialnih transferjih še dodatna potrdila in priporočila bodisi teh centrov bodisi zdravstvenih domov, šolskih svetovalnih služb, vrtcev in podobnih verodostojnih oseb ali subjektov, kar pomeni, da je verodostojnost podatkov res popolna.

Starši ob teh dokazilih še sami opišejo stanje v družini in skoraj je ni vloge, na kateri ne bi opisali, da nimajo več ne za hrano ne za plačljiva zdravila, ki jih potrebujejo bolni otroci, da nimajo za plačljive zdravniške preglede, da nimajo sredstev za vse tisto, kar otrokom ohranja ali izboljšuje zdravje."

V zadnjem trenutku. Ali ko je že prepozno.
"Pomembno se mi zdi poudariti, da se mnogi starši za klic na pomoč, tudi za prijavo otroka v Botrstvo, odločajo zadnji trenutek, ko res nimajo več ničesar. Do zadnjega trenutka tajijo, da ne zmorejo več in ko pridejo k nam, so težave tako velike, da je ogrožena ne le njihova eksistenca, pač pa tudi že zdravje otrok.

Pravzaprav so zgodbe družin že nepredstavljive. Imajo odklopljeno elektriko, nimajo dostopa do vode, živijo dobesedno v garažah, spijo dobesedno v avtomobilih. Pa gre za otroke! In res, še nikoli nismo imeli toliko prosilcev, ki čakajo na botra, kot jih imamo ta trenutek," je zaskrbljena Anita Ogulin.

Oprostite, ničesar nimamo več …
Botrstvo vključuje otroke z vseh koncev Slovenije in tudi na sedež ZPM Moste v Ljubljani z vseh koncev Slovenije prihajajo družine tudi po gmotno pomoč, kolikor je je sploh še na razpolago. "Vsako sredo prihajajo k nam ljudje z vseh koncev, ker res nimajo niti za hrano. Prihajajo po živila, šolske potrebščine, obleko in obutev, čeprav je zadnje tedne predvsem po hrani izredno povpraševanje. Prejšnjo sredo je bilo takih družin z vsemi potrebnimi potrdili 190 in skladišče je zdaj popolnoma prazno. Tega še nikoli nismo naredili, toda zdaj nimamo več in to sredo prvič ne bomo mogli več ljudem pomagati z živili. In do nadaljnjega bo tako, ker ne zmoremo več naprositi toliko, kot bi ljudje potrebovali vsaj za osnovno prehrano svojih otrok.

ZPM Moste Polje za humanitarno pomoč namreč ne dobiva sredstev iz proračuna, prejemamo jih le za druge projekte in programe. Zato je vse, kar imamo kdaj v skladišču, tam le zaradi razumevanja donatorjev, ki nam stvari podarijo. Da lahko družine vsaj nahranijo svoje otroke."

Iz Bovca z avtostopom
Prihajajo z vseh koncev ne le zato, ker bližje domu pomoči ne bi bilo, pač pa, ker pri humanitarnih organizacijah zagotovo ni več mogoče dobiti dovolj niti za prehrano otrok. Ljudi pa je tudi neizmerno sram za pomoč prositi v domačem okolju.

"Iz Bovca je z avtostopom prišla družina, da bi dobila pet litrov mleka, nekaj obutve in oblačil za otroke. Prihajajo z vse Slovenije, pa nimajo lastnega prevoza, nimajo za avtobus, za vlak. Z avtostopom prihajajo zato, da lahko nahranijo svojo družino. Saj to je katastrofa!" oceni prizore, ki jih entuziastična ekipa v Mostah videva iz tedna v teden.

Kakšna bo prihodnost, če otrokom ne pomagamo zdaj?
"Otroci, ki imajo botra, so zanj izjemno hvaležni. Dobivamo kar nekaj pisem zahvale, ki jih potem prepošljemo tudi botrom. Seveda jih za mnoge botre ne dobimo, preprosto zato, ker so ljudje tako zelo ranjeni, da ne zmorejo več niti pisati več. Res sem zelo hvaležna prav vsem botrom. In to je res klic na pomoč vsem tistim, ki še zmorejo pomagati: prosim vas, ne obupajte in pomagajte otrokom. Za jutri gre, za prihodnost gre in če ne bomo pomagali našim otrokom – kakšna bo?" se sprašuje humanitarka z več kot štirimi desetletji dela za boljše življenje otrok.

Več informacij:
Botrstvo na Valu 202
Postanite boter

Jana Vidic, Val 202