“Obveznosti sva nekako plačevala, čeprav je bilo res zelo težko. Nekajkrat celo tako, da so nam odklopili elektriko, tudi pozimi, ko je bilo zelo hladno. Večkrat sva se spraševala, ali naj ji ob takem pomanjkanju še naprej omogočava razvijanje tega talenta. Ob takem pomanjkanju, kot ga imamo doma … Toda če je otroku nekaj v tako veliko veselje …” dileme opisuje Kajina mama.

Ti otroci še toliko bolj potrebujejo potrditev!
Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: “Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo … Prav otroci, ki že sicer živijo v pomanjkanju, take dejavnosti potrebujejo še toliko bolj! Med vrstniki se že tako ali tako ne morejo primerjati v materialnih dobrinah, ki danes med otroki tako veliko pomenijo. Ne morejo imeti stvari, kot jih imajo drugi, ne morejo na počitnice … Zato je toliko bolj pomembno, da se lahko potrdijo tam, kjer so dobri, pa naj bo to glasba, ples, šport, kar koli jih pač veseli. Tam se lahko dokazujejo z dobrimi rezultati, z nastopi, z aplavzom … Zato mislim, da bi se starši vsemu navkljub morali odločiti za tak korak!”

Res so nam tudi že izklopili elektriko, a …
Odločitev ob številnih grožnjah z deložacijo, izklopi elektrike in drugih dobrin ter ob trdovratni brezposelnosti staršev seveda ni bila lahka, poslušali so tudi očitke, da je neodgovorna. Toda zadržani in tihi prvošolki Kaji veliko pomeni: “Vesela sem bila in zadovoljna, da sem lahko šla v glasbeno šolo. Učiteljica mi je zelo všeč in je zelo prijazna. Zato rada grem k pouku, da se učiva nove pesmice in se imava fino. Zelo rada vadim, pa tudi teorijo se učim!”

In že prvi nastopi v glasbeni šoli Kaji dvigujejo samozavest: “Na prvem nastopu sem zaigrala tri pesmice, na drugem pa dve. Zelo me je bilo strah, ampak sem pa bila tudi vesela, ker mi je uspelo!”

Botrstvo kot pomembna pomoč
Da je uspeh na področju, za katerega je otrok nadarjen ali ga veseli, zelo pomemben za celoten otrokov razvoj, je prepričana tudi Kajina učiteljica klavirja: “Za otroka, ki ga glasba veseli in lahko obiskuje glasbeno šolo, pomeni glasbeno izobraževanje zelo veliko tudi za njegov siceršnji razvoj, za razvoj samozavesti in ustvarjalnosti. Tudi če ima otrok veliko talentov, mu že z razvojem enega samega damo potrditev, s katero dobi samozavest za napredovanje in razvoj tudi na drugih področjih. To se potem kar samo odvija naprej, s tako samozavestjo se ti vrata kar odpirajo!“

Kaja ima vrata v tako prihodnost odprta prav s pomočjo botrstva, saj je celoten znesek, ki ga zanjo vplačuje njen boter, namenjen prav plačevanju glasbene šole. In seveda s podporo staršev in učiteljice, ki njen napor v takih razmerah še posebej ceni: “Ne smemo pozabiti, da je pri glasbenem šolstvu odločilno tudi delo doma. Veliko dela. In vztrajnosti. In otrok, ki dela v tako težkih razmerah, je zame res vsega spoštovanja vreden,” Kajino vztrajnost pohvali učiteljica.

In še zgodba o pianinu …
Toda za resno učenje je Kaja potrebovala tudi svoj pianino. Cene rabljenih so bile za družino seveda nedosegljive, zato je mama vprašala soseda, ali bi jim morda lahko nekoliko ugodneje prodal svojega: “Sprva je rekel, da ga ne želi prodati, ker mu je drag spomin. In sem seveda popolnoma razumela. Potem pa sva se enkrat srečala na cesti, povprašal je, kako napreduje in ko sem mu s ponosom povedala, kako je pridna, kako je nadarjena in kako zelo ponosna sem nanjo, se je odločil in ji svoj klavir kar podaril. In vsakič, ko se srečava, mu vsa navdušena z veseljem povem, da ta pianino zelo z veseljem in zelo pogosto uporablja!”

V starem, zelo vlažnem in mnogo premajhnem polkletnem stanovanju je štiričlanska družina komaj našla prostor še za pianino, ki pa je vsem prinesel veliko veselja, največ seveda Kaji: “Zelo sem vesela, da mi je sosed podaril klavir, ki ga je imel tako rad. Zelo rada igram nanj in zelo pogosto vadim in mi je super, da imam svoj klavir!” dodaja Kaja, ki ima s prijaznim sosedom tudi že poseben dogovor: “Ko bom enkrat uspešna pianistka, bom ta klavir podarila drugim otrokom!“