"Ampak delam, se mučim ves mesec, pa kljub temu nimam. Plače sem ta mesec dobila 376 evrov. Ko sem dobila izpisek, sem sedla in se zjokala. Jokala sem …"

Mama treh fantov Juša, Tima in Aleša je zaposlena že mnogo let. Čeprav sta s prvim možem vedno imela nizke dohodke, se je kljub najemnini in dvema odraščajočima fantoma nekako vedno izšlo: “Potem je pa kar šlo navzdol, položnice so se nabirale, nisem mogla več plačevati najemnine ne drugih položnic … Preprosto ni šlo.“

Preselili so se v cenejše stanovanje, a tudi tega niso mogli plačevati, nabirali so se dolgovi, stroški izvršb, sledila je ločitev. In hkrati tudi mamino zavedanje, da s tako nizko plačo ne bo mogla otrokom nuditi tega, kar Timu in Alešu lahko nudi njun oče: "Ta odločitev, da sem morala dati otroke očetu, je bila najtežja. Morala sem, ker nisem imela za hrano, za obutev, za obleke, ničesar nisem imela. Delaš, pa ne moreš preživeti svojih otrok, grozno!" zlomi jok obupano mamo.

Takrat je še verjela, da je to morda le začasna rešitev. Da bo s selitvijo v samski dom prihranila dovolj za vsaj delno poplačilo dolgov, a s 350 evri, kolikor ji je po plačilu preživnine ostalo, jih seveda ni zmogla vračati. "Še dve leti se nisem mogla sprijazniti s tem, še zdaj je težko."

20 evrov za hrano za ves mesec
Potem je obrnila novo poglavje, življenje z novim partnerjem in z dvema plačama se je zdelo kot pot v veliko lepšo prihodnost, Tim in Aleš sta lahko bila pogosteje pri njej, v novi zvezi se je rodil še Juš.
Toda izguba partnerjeve službe in neuspešno iskanje kakršnega koli dela sta znova vse obrnila na glavo. In dolgovi so se znova le kopičili. Če ne bodo plačali najemnine, bodo ostali brez doma, brez elektrike ne morejo živeti, kot tudi brez kurjave ne, zato je nakup hrane tisti, ki pride na vrsto zadnji: "Mleko, kar ga dobim na Rdečem križu in Karitasu, je za otroka. Seveda ga mešam z vodo, toliko, da ima okus po mleku. Danes ga moram kupiti, ker ga nimamo več. Zdaj ga lahko, ker smo včeraj dobili plačo. Ko sem plačala samo najnujnejše položnice, mi je ostalo 20 evrov. Za ves mesec. In naj se znajdem, kot vem in znam … Otroku vsaj ta teden ob plači nudim najnujnejše, včasih mu kupim meso, ki ga ima tako rad, a si ga ne moremo privoščiti. Ali pa paradižnik! Joj, kako z užitkom je," mami obraz kar zažari, ko pomisli na veselje najmlajšega, dobro leto starega Juša. "Seveda sebi odrekam hrano, da ima vsaj malček. V bistvu se mi je že toliko želodec skrčil, da sploh ne morem več veliko jesti. Tudi mož se odreka vsemu, večinoma jemo enkrat na dan."

Lačna v službi, lačna doma …
Kljub dvoizmenskemu napornemu delu mama v službi nima denarja niti za malico: "Večinoma sem lačna, včasih mi kakšna sodelavka da čokolado, da lažje zdržim. Če mi hoče kdo kaj kupiti, me je sram povedati, da nimam, pa kar rečem, da sem sita, da ne potrebujem … Sram bi me bilo jemati od drugih."

Od tega, ali jima sploh lahko zagotovi vsaj kak obrok, je odvisno tudi, koliko koncev tedna lahko pri njej preživita 13-letni Tim in 16-letni Aleš. Na obisk lahko prihajata le takrat, ko jima sploh lahko zagotovi kaj hrane, največkrat je dovolj tako samo za otroke: "V bistvu ne vesta, da ne jem. Ker jim nočem tega povedati, potem bi želela, da jem tudi jaz. Rečem jima, da sem jedla že prej. Čeprav sem lačna, vse diši … ampak … me veseli, da lahko vsaj njima kaj ponudim."

"In si mislim, da če si vzamem življenje, da bodo ti dolgovi izginili …"
Otroka seveda vesta, da mama nima veliko, saj jima ne more kupiti prav ničesar, ne potrebnih oblačil in obutve, ne koles, rolerjev in drugih želenih reči, ne plačati treningov ali opreme za šport. Mama se zapleta v izgovore in laži in jima tako skuša prihraniti resnico o tem, kako zelo slabo živijo. Marsikaj skriva tudi pred bližnjimi: "Moj partner sploh ne ve, kam vse se obračam, da bi dobili kakšno pomoč, velikokrat ne ve, da jokam … da grem v sobo in se zjočem, da gre vsaj malo to ven iz mene. Zadnje čase velikokrat razmišljam, da bi si vzela življenje, velikokrat. Ne vidim več izhoda. Najhuje je, ker delaš, pa ne moreš preživeti. Lažje bi razumela, če ne bi delala, pa da zato nimam … Ampak delam, se mučim ves mesec, pa kljub temu nimam. Plače sem ta mesec dobila 376 evrov. Ko sem dobila izpisek, sem sedla in se zjokala. Jokala sem … Kaj naj naredim s tem? In tudi naslednji mesec bom zaslužila le toliko. Ker plačujem preživnino, pa še te ne v celoti. In ti dolgovi, ki so se nabrali, me psihično bremenijo, popolnoma sem na tleh … Vem, da so dolgovi moji, in se zavedam, da jih bo treba poplačati, a ne vem, kako. In si mislim, da če si vzamem življenje, bodo ti dolgovi izginili."

"Nekega dne … preprosto sem vzela tablete, da bi zaspala za vedno. Sploh nisem pomislila na otroka, preprosto sem hotela zaspati … da se več ne zbudim …"

“Takrat ti je vse ravno. Samo da bi se nehalo!"
Ko je vse tako črno, nisi sposoben razmišljati o ničemer, o nobenih drugih posledicah, pravi obupana mama: “Ko sem se zbudila, me je bilo tako sram, kaj sem šla naredit! Ko sem pogledala otroka, sem si mislila – kaj sem storila!? Toda v tistem trenutku, ko sem vzela tablete, sploh nisem razmišljala o ničemer. Takrat ti je vse ravno. Samo da bi se nehalo!"

A finančna stiska se z vsakim mesecem, ko partner ne dobi dela, samo povečuje: "Varčevati moramo res pri vsem, najhuje mi je, ko še otroka ne morem previjati tako, kot bi bilo treba. Včasih mora biti tudi več kot pet ur v mokri plenici, da mi jih ne bi zmanjkalo za takrat, ko je pokakan … Se mi srce para, a ne gre drugače. Ne najdem izhoda."

Nikoli si nisem predstavljala, da ne bi imela dovolj niti za kruh
Ko prihajajo opomini in izvršbe, ki le potrjujejo brezizhodnost njihovega položaja, na poti iz službe, kjer v dveh izmenah opravlja naporno delo, z njo še zmeraj potujejo črne misli: "Včasih res, sploh ne bi šla rada več domov in bi med vožnjo kar v vodo zapeljala. Pride trenutek in te na hitro potegne v črne misli. Velikokrat, res velikokrat …"

"Ne, nikoli si nisem predstavljala, da ne bi imela niti za kruh. Nekako se moraš sprijazniti, da ni take plače, da pač moraš s tem živeti. Saj gre nekaj časa, ne pa na dolgi rok, zdaj se pa to že kar vleče. Zmeraj bolj si potem obupan, kaj ne boš! Zmeraj razmišljaš le, kdaj boš položnice plačal, katera je pomembnejša, kaj boš jedel? Zmeraj smo postavljali na prvo mesto plačilo položnic, kje pa je hrana? Ampak otroku moraš dati hrano. In velikokrat imam slabo vest. Velikokrat se mu v mislih opravičim, da naj mi odpusti, ker mu ne morem nuditi … niti hrane."

Jana Vidic, Val 202