“Nikoli ne veš, kaj bo jutri, ne veš, kaj te čaka. Ne veš, kaj boš lahko sploh dal otroku, čeprav se že tako ali tako odpoveduješ … Včasih pojem kaj, kar ostane deklicama od kosila, morda nekaj žlic, njima pa se zlažem, da nisem lačna in da sem jedla že prej … Ne vem, kdaj sem se nazadnje do sitega najedla. Vse skupaj je zelo žalostno − to ni življenje, ampak životarjenje,” je iskreno povedala mama tretješolke Katje in prvošolke Mije.

Njuna zgodba je podobna zgodbi več tisoč otrok, ki so revščino izkusili šele v zadnjih letih. Deklici sta jo doživeli zato, ker njun oče nikakor ne more najti zaposlitve in ker mama zaradi posledic prometne nesreče kljub raznovrstni izobrazbi ne more opravljati skoraj nobenega dela več. Nenehne bolečine se vsak dan stopnjujejo. "Od jutra do večera jih čutim, ne znam si več predstavljati niti ure brez bolečine … Moje zdravje se je zelo poslabšalo."

Kljub trem različnim izobrazbam in številnim izkušnjam pri delu z ljudmi ob tako okrnjenem zdravju ne gre, če se še tako trudi. "Sem človek, ki rad dela, ki je zelo rad med ljudmi, zelo rad koristi komur koli, čemur koli, in ko si popolnoma nemočen, odvisen od nekoga tretjega, je grozljivo!"

Morda bi bilo njeno zdravje danes vsaj malo boljše, če ne bi zaradi še zdaj nerešenega zapleta z zdravstveno zavarovalnico ostala celo brez zavarovanja. "Več kot leto dni nisem mogla na kontrole in tudi ne nadaljevati zdravljenja. Moje zdravje se je zelo poslabšalo, več kot stoodstotno, in se še zdaj poslabšuje, iz meseca v mesec, iz tedna v teden."

"Mami, bogati smo!"
Mučno je, ko moraš prositi druge za pomoč, čeprav je ta seveda zlata vredna. In paket pomoči neznanega donatorja je prinesel tudi pretresljivo spoznanje: "Ko smo paket prinesli domov in je hčerka videla, koliko hrane smo zložili na mizo, je rekla: 'Mami, bogati smo!' Otroku hrana pomeni bogastvo, če je sicer nima … Tudi o počitnicah lahko le sanjata, saj vesta, da si jih ne moremo privoščiti. Deklici sta bili decembra ob pomoči Zveze prijateljev mladine prvič na počitnicah, skupaj pa sploh še nikoli nismo bili."

Ko starejša, tretješolka Katja govori o svojih neizpolnjenih željah, govori tudi o sestrinih − o tem, da bi rada šla na plavanje, tečaj risanja in ustvarjanja ter v glasbeno šolo. "To si res zelo zelo zelo želim, ker bi se rada naučila brati note. Najprej bi se učila igrati na navadno flavto, potem pa še prečno, ki mi je zelo všeč!"

Težko je biti med sošolkami, ko navdušeno pripovedujejo o obiskovanju glasbene šole: "Slabo se počutim, ker bi tudi jaz tako rada šla ..."

Učenje glasbila in obiskovanje drugih dejavnosti bi ji tudi pomagali pozabiti, kako zelo jo sošolke izrivajo iz vrstniške igre. "Bahajo se s svojimi igračkami, kažejo, kaj vse lahko z njimi počnejo, meni pa jih nikoli ne posodijo. Samo ena sošolka je enkrat prinesla igračko tudi zame …"

Skupna oblačila, skupna mizica, skupna postelja …
Njena mlajša sestrica Mija pa bi skoraj raje kot vse našteto imela svojo sobico. Čeprav imajo prostor, nikoli ni bilo dovolj denarja za pohištvo. In čeprav ima Mija starejšo Katjo zelo rada − delita si vse, tudi oblačila −, jo vse bolj moti, da si delita tudi posteljo.

In ker ima prav vsak izmed družinskih članov kakšno neizpolnjeno željo, ima Katja načrt: "Rada bi zbrala dovolj denarja in ga razdelila: malo meni, pa mamici, očku in sestrici, da bi vsak dobil enako. Izpolnila bi si željo, da bi lahko hodila v glasbeno šolo in na plavanje, ne bi pa pretiravala z nakupi, ker bi raje kaj denarja prihranila za kako mehko blazinico, saj imam rada mehke stvari, pa tudi topla oblačila. Zdaj zmeraj dobim rabljena. Saj so mi všeč, ampak včasih bi si res rada sama izbrala kaj novega!"

V čudeže, kot je ta, da bi ji lahko pomagal kateri izmed pregovorno dobrih mož, ne verjame več. "Dedku Mrazu nisem pisala, pisala sem Božičku, naj mi prinese drsalke, pa mi jih ni, čisto nekaj drugega je prinesel − pikapolonico, ki je ni naročila nobena izmed naju, pa sladkarije in sadje, take stvari ..."

Bil pa je vsaj tako prijazen, da je priložil še kakav, čokolino in nekaj dobrot, za katere sicer ni več denarja. Toda hujša od pomanjkanja je neskončna negotovost, prizna mama. "Res ne vemo, kako bomo, strah me je vsakega dneva, ki prihaja, večkrat ponoči ne spim, se prebujam, premišljujem o vsem tem. Pa nismo krivi mi starši. Samo delo naj nam dajo, pa bomo z veseljem sami preživljali otroke, kot se spodobi. Mož je, ko je še lahko, iskal kakršno koli delo, toda še za najpreprostejša fizična dela, na primer za pomivalca posode, je bilo preveč prijavljenih … Želim si le, da bi enkrat na koncu predora le posijala luč tudi za nas …"
Jana Vidic, Val 202