In ostanejo same, nimamo druge izbire, ker nimam nikogar, ki bi mi lahko priskočil na pomoč. Mislim nanje, razmišljam, ali jih je strah, je kaj narobe? Zelo kruto je pustiti otroke same … groza."

Že več kot tri leta mama Urše, Anje in Klare dela le v nočni izmeni, tudi ob koncu tedna, da bi ob vsaj z dodatki zaslužila nekaj več za preživetje.
"Plače so skromne, dobim še nekaj dodatkov za nočno delo, otroške dodatke imam, vendar precej nižje kot lani, do zdaj sem prejemala preživnino, a ker je nekdanji mož brez službe in brez dohodka, tega ne bo več, ne vem, kako bomo sploh preživeli."

Kadar je katera izmed mlajših deklic bolna in ostane doma, mama tudi dopoldne sploh ne spi. In to je pogosto, saj vsem maminim naporom navkljub nimajo niti ustrezne prehrane in pogosto zbolevajo, najstarejša Urša je zelo slabokrvna.

"Največkrat jemo samo testenine ali pa hrenovke, jogurt, drugega pa ne veliko. Sadje vzamem iz šole, kakšna jabolka in banane, pa si naredimo tako mini malico in se

posladkamo s tem. Jaz bi pa denimo potrebovala konjsko meso, ker sem slabokrvna in tudi zdravnica je rekla, naj pazim, kaj jem. Zadnjič mi je rekla, da sem se sicer res poboljšala, da pa bi me zaradi slabokrvnosti najraje dala kar v bolnišnico.

Toda prejšnji teden se je zgodilo, da nam je zmanjkalo vsega, tudi testenin in jogurtov. Saj pazimo, da ne jemo preveč, ampak … lakota je precejšnja. Imam velik apetit in potem poiščem kak žvečilni gumi, da vsaj malo potešim občutek lakote …"

Mamica je izstradana
Najbrž niti največji optimisti mamice ne bi opisali kot vitke - v resnici je namreč dobesedno izstradana: "Osem ur nočnega dela oddelam brez malice, če imam kak kos kruha od doma, ga pojem. Včasih pa ga prihranim otrokom, da imajo vsaj to. To je moja malica. Včasih pridem zjutraj domov utrujena, lačna, pa ni kaj jesti. Najprej so tu otroci, jaz sem zadnja. Ko dam kosilo na mizo, zase ne vzamem, rečem jim, da nisem lačna, da sem že prej nekaj pojedla, skrivam svojo lakoto. Suha sem, v enem mesecu sem izgubila še pet kilogramov zaradi skrbi, problemov: ne vem, kako bom lahko naprej. Upam, da bom zmogla. Če zbolim, ne vem, kaj se bo zgodilo z mojimi dekleti …"

Bodo končale v starem avtomobilu?
"Živimo v podnajemniškem stanovanju, mesečni stroški so tudi 500 evrov, v kratkem bom tudi brez tega ostala in prav nič drugega mi ne preostane, kot da vzamem svoj stari avtomobil in se z vso prtljago preselimo tja. Opreme tako ali tako nimamo. Druge možnosti nimam, povsod smo iskali, povsod smo bili zavrnjeni.”

Ko je po oglasih iskala stanovanje, hodila na oglede in tudi povedala, da ga išče zase in za tri deklice, ji lastniki stanovanja niso želeli oddati: "Vsaj petnajst, če ne dvajset takih izkušenj imam za seboj," je obupana.

In vsaka selitev je velik stres. Za najstarejšo, za Uršo, ki jih ima za seboj že vsaj osem, še posebej: "Počutim se, kot da nimam doma in me le prestavljajo iz enega doma v drugega, samo da bi lahko preživeli. Res je to ceneje, a mi ni vseeno, da se selimo tako na hitro. Rada bi vedela vsaj to, kdaj in kam gremo, ne pa da prvič vidim stanovanje, ko se preselimo. V zadnjih štirih letih smo se selili najmanj trikrat. Zdaj nas čaka še ena selitev, pa ne vemo, kdaj gremo, kam gremo, nič. Popolnoma nič. Prevlada občutek negotovosti, napetosti in nervoze. Občutek imaš, da te nekdo stiska v kocko in ne moreš ven iz nje. Sicer hočeš ven, a ne moreš."

Sošolke me nikoli ne povabijo v družbo
Revščina doma lahko ostane za zidovi, ko se sošolke odpravijo na nakupovalne pohode, pa je ni mogoče skriti in neizogibno pomeni tudi izključenost iz družbe vrstnikov. Štirinajstletna Anja: "Sošolke lahko gredo vsak teden skupaj nakupovat, mene pa nikoli ne vprašajo, ali bi šla z njimi. Tudi v kino so šle, pa me niso vprašale. Tudi na rojstne dneve so šle skupaj, pa mene niso vprašale. Nikoli me ne povabijo.”

Toda deklici se trudita, da mame s tem ne bi obremenjevali: "Paziva na to, da ji ne pokaževa, da res potrebujeva marsikaj. Temu pogovoru se izogneva in trdiva, da ne potrebujeva ničesar in nama je še vse prav, pa čeprav nama je prav le troje kavbojk, vsa druga oblačila pa so nama premajhna … Mami je res tako izmučena. Najbolj me skrbi, da tega ne bo zdržala in da bo odšla v bolnišnico, ali da bi se ji zgodilo še kaj hujšega. Nočemo je izgubiti … tega se pač včasih ustrašim. Nekajkrat sem se že odjavila od malice, da bi imela manjšo položnico in ne bi toliko garala. Včasih me vpraša, ali imam denar za kakšen avtomat, ki je v šoli, pa ji rečem, da ga imam, čeprav ga nimam. Poskušam ji pomagati po najboljših močeh, da ne bi izgubila svojih moči in da je … ne bi izgubile.”

Jana Vidic, Val 202