Preprosto razmišljam, da bom umrla, da me ne bo več … razmišljam samo še o smrti,” govori obup iz mlade mame treh deklic zdaj, ko je za njima osebni stečaj, pred njima pa negotova pot, kako ob dolgovih in brez služb sploh preživeti družino.

Načrti so bili še pred nekaj leti povsem drugačni
Širitev podjetja, ureditev praznega podstrešja, ki bi lahko postalo dom mladi družini, morda še kdaj počitnice ali vsaj dostojno življenje brez pomanjkanja za tako zelo želene otroke ... to sta si mlada zakonca želela še nekaj let nazaj. Otroci so prišli, najprej dolgo pričakovani dvojčici Ajda in Ana in potem kljub prejšnjim težavam z zanositvijo še skoraj kot nepričakovan čudež – mala Petra.

“Naši otroci nam pomenijo vse na svetu, a je hkrati hudo, ker jim lahko ponudimo tako malo,” z obžalovanjem pove mladi očka. "Vse se je začelo z gospodarsko krizo, naše podjetje ni moglo več poslovati, dogovorjena dela so padala v vodo, ni bilo plačil, tudi sami nismo mogli plačevati ničesar, bremenili so nas posojila in lizingi, šlo je samo še navzdol. Podjetje sem moral zapreti, oba sva šla v osebni stečaj, izposojamo si denar, pa ga vračamo in spet izposojamo od drugih, včasih zmanjka tudi za prilagojeno mleko za dojenčico. In preprosto ne vidimo več izhoda. Iz tega podnajemniškega stanovanja moramo čim prej ven in preprosto ne vem, kam bomo šli s tremi otroki …"

Njuni starši jima ne morejo pomagati, živijo v majhnih stanovanjih, z majhnimi dohodki in precejšnjimi posojili: "Oba sva v hudi depresiji, jemljeva antidepresive, hodiva k psihiatru, ker ne vidiva več izhoda."

Komu naj jih dam, da bodo živele bolje?
Tudi mama kljub dojenčici v naročju obupa ne more skriti: “Že vseskozi premišljujem, kam bi lahko dala otroke, če jih ne bi mogli več vzdrževati, razmišljam o marsičem, tudi o tem, da me ne bi bilo več … Razmišljam, komu bi jih lahko dala, da bi lahko bolje živeli. Najin obup čutita tudi starejši deklici, ne smejeta se več kot prej, sta razdražljivi, prepirata se, očitam si, da sva midva z možem kriva za to, ker čutita, da se tudi midva ne razumeva, se ne pogovarjava, ker je tema samo – kriza."

Ta ljudem, ki želijo delati in težko živijo s spoznanjem, da ne morejo sami preživljati svojih otrok, prinaša tudi občutek krivde in sramu, sploh ko je za pomoč treba prositi humanitarne organizacije: "Če ne bi imel otrok, sploh ne bi šel tja po pomoč. Sem mislil, da se bom v tla ugreznil. Potem pa vidiš tam ljudi, ki so v enakih težavah, in vidiš, da te nihče ne obsoja. Ampak vseskozi je to v glavi in mislih."

“Če ne bi dobili hrane na Karitasu in nama vsaj malo ne bi pomagali moji starši, sploh ne vem, kako bi. Že tako večinoma jemo samo testenine ali pa riž, najpogosteje z ničimer ali pa le s paradižnikovo mezgo ali jogurtom."

Ajda in Ana vsaj med tednom jesta v vrtcu, medtem ko gre s hrano za dojenčico včasih res na tesno, saj za večino obrokov še vedno potrebuje prilagojeno mleko. Mama je namreč ni mogla dojiti: "Zelo sem se trudila, pa nikakor ni šlo. Bila sem bila v prehudem stresu."

Samo material bi potrebovali …
Čeprav iz njiju govori obup, se zavedata, da sta za svoje deklice nenadomestljiva, da v stiski nista sama ter da imata pri tem pomoč psihiatra in tudi strokovnjakov prostovoljcev Zveze prijateljev mladine. A ker 400 evrov tržne najemnine za stanovanje ne zmoreta več, je jasno, da se morajo čim prej izseliti. Še letos.

Socialnega ali neprofitnega stanovanja ne moreta pričakovati, zaradi dolgov in zaradi osebnih stečajev pa ne moreta uresničiti niti sanj, da bi končala še v zlatih časih začeto prenovo starega podstrešja: “Še posebej mi je hudo, ker v bistvu potrebujemo samo material, vse znam narediti sam. Me pa čaka še veliko dela, potrebujem še precej materiala, električne kable, parket, vrata, podboje, material za dokončanje sten, opremo, ničesar od tega nimamo. Kljub temu mislim, da bi vsaj sobo lahko uredili z dva ali tri tisoč evri.”

Ker gredo kmalu lahko res dobesedno na cesto, bi bili pripravljeni živeti tudi le v eni sobi v napol izdelanem podstrešju. Kopalnico bi uporabljali pri starših dve nadstropji nižje, da bi le bili na toplem in suhem. Lastna kopalnica bi bila že nepredstavljivo razkošje, saj je že nekaj tisočakov za dokončanje te sobe za družino nedosegljivih. Že zdaj sicer razumevajoči lastnici stanovanja dolgujejo veliko za stanovanjske stroške: “Ker so računi za stroške res katastrofalni, tonemo samo globlje in globlje …”

Jana Vidic, Val 202