Gregorjeva babica je v letih, ko bi morala le še uživati v jeseni življenja, prisluženi pokojnini in svojem vnuku, znova, in to dobesedno čez noč, prevzela vlogo mame.
Sprva je upala, da si bo hči, ki se je v mladosti znašla na številnih stranpoteh, premislila ter kljub hudim psihičnim in drugim težavam zmogla skrb za nekajmesečnega dojenčka. Po treh mesecih je babica le stopila po pomoč na CSD, toda trajalo je še dolgih devet mesecev, preden so stari starši lahko uredili status rejnika. Ves ta čas živijo od res skromnih sredstev:

"Dobim 390 evrov, s tem denarjem preživljam sebe, moža in otroka. Res nam je pomagal tudi sin, kolikor je zmogel, čeprav živi tudi on iz rok v usta. Mož je 40 let delal v SCT-ju, do upokojitve mu manjka le še devet mesecev. A zaposlitve seveda ne dobi. Zaprosila sem tudi za socialno pomoč in dobila 45 centov. Sem jih vprašala, ali mislijo resno, pa mi je uslužbenka na centru za socialno delo rekla, da sama ne ve, ali bi se pri pisanju take odločbe smejala ali zjokala, toda tak je zakon: dvema članoma družine pripada največ 390 evrov in do te vsote nama manjka 45 centov. Potem pa sem omenila, da preživljam še majhnega otroka, pa je rekla, da uradno ni naš in da nam ne more pomagati."

Mama pride le redko na obisk
Babica in dedek morata ne le preživljati vnuka in mu nadomeščati mamo in očeta, ampak živeti tudi z bolečim zavedanjem, da se je življenje obema njunima otrokoma zasukalo tako, kot si ne želijo prav nobeni starši. Po že tako zelo turbulentni mladosti, ko je vsej starševski ljubezni in trudu navkljub močno zabredla, je njuna hči še zbolela:

"Je psihiatrična bolnica in ne more skrbeti niti zase, kaj šele za otroka. Nekaj dni je hospitalizirana, pa odpuščena, potem pa se zgodba ponovi. Na obisk prihaja redko, nikoli ne vemo, ali jo lahko pričakujemo jutri ali pa je ne bo še mesec dni. Res je v hudem psihičnem stanju in nič ne moremo. Tudi take zgodbe so …"

Seveda nista niti za sekundo pomislila, da kljub revščini ne bi ljubeče skrbela za vnuka. Toda čeprav sta oddelala in plačala prispevke skupaj skoraj 75 let in čeprav dedku do pokojnine manjka le še devet mesecev delovne dobe, bi življenje z mizernimi socialnimi transferji težko opisali drugače kot životarjenje.

Kavč odstopila vnuku
"Težko je, ne morem vam tega opisati, ker mi gre na jok, težko. Marsičemu sem se odpovedala, da bi le otrok imel. Ker nič ni kriv … Za stroške za stanovanje sem bila dolžna za pet mesecev, nisem mogla plačevati. Tik pred deložacijo nam je pomagal sin. Dela po cele dneve, ima dve šoli, a ne dobi službe, vzame vsako delo, saj je častno."

Po več kot letu dni, kar je Grega zapustila mamica, naj bi zdaj stari starši končno le dočakali tudi prvo rejnino, vendar tudi ta žal ne bo prinesla velikega olajšanja. Samo stroški za stanovanje zelo presegajo višino dozdajšnjih dohodkov. Selitev iz majhnega najemniškega stanovanja, ki ima 27 kvadratnih metrov, v nekoliko večje je prinesla olajšanje, vendar imajo le nekaj najosnovnejšega pohištva. Babica in dedek, ki svoje spalnice še nikoli nista imela, spita na vzmetnicah na tleh, svoj raztegljivi kavč sta odstopila vnuku, ki je šele pred dnevi prvič dobil otroško posteljico.

Ker v bližnjem vrtcu zanj še ni prostora, ga dedek z avtobusom vozi skoraj uro daleč v vrtec ob prejšnjem stanovanju. Pot tja in nazaj je naporna in zamudna, zato tega ne zmorejo vsak dan, in kadar so doma, babica za vnuka kuha posebej. Za kakovostno in pestro hrano zanju namreč ni denarja.

Včasih jem samo čebulo in kruh
“Včasih jem samo čebulo in kruh, včasih ni niti za jogurt in vsak mesec je slabše, včasih nimam za plenice, ker ne vem več, kaj naj naredim, včasih za pomoč prosim sosede, revščina je resnično velika. Kupujem najcenejši kruh, ko ga zvečer prodajajo po znižani ceni. Dam ga v zamrzovalno skrinjo in potem ga jeva ves teden." Žalostna zgodba.

"Imam 35 let delovne dobe, nisem kriva, da sem šla na cesto. Navajena sem trdo delati, ne pa prosjačiti. Zdaj pa sem prisiljena delati prav to. In takih, ki životarijo kot mi, je veliko. Že v našem bloku je kar nekaj upokojenk z mizernimi pokojninami, ki pri humanitarnih organizacijah dobijo nekaj hrane in jedo samo makarone, brez olja, brez vsega … veliko je lačnih, veliko."

V takšnih razmerah jo sosedje razumejo, ko jih prosi za kakšno živilo ali pleničko: "Poleg hrane bi najbolj potrebovala plenice, pa kakšne omare, mizico, sedežno, postelje še nikoli nisva imela, vseskozi sva spala na dvosedu, zdaj celo na tleh. Gole žarnice nam visijo s stropa, pa za Grega si želim urediti lepo sobico. Ne potrebujem tega zase," poudari babica.

Vse to si želi, pa da bi Grega, še ne dveletni kodrolasi očarljivec, ki ga šele čaka spoznanje, kaj vse je v njegovem življenju šlo narobe, imel vsaj lep in prijeten dom.

Jana Vidic, Val 202