premaga jok tihega sedmošolca Marka, ki ga tudi po prihodu iz šole doma kosilo ne čaka zmeraj.

"Nimam več kosila v šoli, ker starši nimajo dovolj denarja. Bilo mi je zelo hudo. Vsi drugi so jedli, jaz pa nisem ... Lačen sem velikokrat, velikokrat ni večerje in grem lačen spat." Šolska malica, manjši in večinoma hladen obrok, je zato včasih zanj prava odrešitev: "Komaj čakam, da dobim malico, ker že prejšnji dan nisem jedel ne kosila ne večerje in …" Markove solze postanejo močnejše od besed.

Marko raste ob očetu in ne z njim
Nedavno odpovedano šolsko kosilo je le eden izmed udarcev v njegovem življenju. Začelo se je, ko mlada družina kljub velikim finančnim vložkom v hiši starih staršev ni mogla več ostati. V stiski je leto dni morala preživeti celo ločeno, saj sta Marko in mama začasno rešitev našla v materinskem domu.

Toda tudi potem, ko so lahko spet zaživeli skupaj, težavam ni bilo videti konca: najprej je izgubil zaposlitev oče, potem mama, naraščajoči dolgovi, razglasitev osebnega stečaja in nato še očetova huda bolezen, ki je tudi posledica vseh stisk, ki jih je družina doživela, in je ob vsej finančni stiski Marka še dodatno prizadela. Marko raste ob očetu in ne z njim.

"Včasih ga pošljem k prijateljem na obisk, da vsaj on jé"
Markova mama se zaveda, da bo še dolgo sama preživljala družino, saj bo mož zaradi bolezni najbrž trajno nezaposljiv. Kljub odločnosti in volji obupava nad dolgotrajno brezposelnostjo in še dolgotrajnejšo finančno stisko: "Ljudje sprašujejo, kako ne moremo preživeti s socialno pomočjo. Toda preprosto ne gre. Če plačam samo najnujnejše položnice, nam ne ostane za hrano prav nič več."

Čeprav je najemnina nizka, čeprav jih zaradi varčevanja večkrat zebe, čeprav se odpovedujejo res vsemu, se samo stroškov za bivanje nabere tudi za 400 evrov. In zdaj, ko Marko iz šole ne prihaja več sit, je vsak dan še bolj prilagojen vprašanju, kako preživeti: "Kosilo je pri nas bolj pozno, ker ne moremo imeti še večerje, saj preprosto ni za dva obroka na dan. V trgovini imam vse preračunano na cent, natanko vem, kaj lahko kupim in česa ne. To je res utrujajoče, a neizbežno. Hudo pa je, če gre Marko z mano in za kakšno drobnarijo vpraša, ali lahko kupimo, pa mu rečem, naj počaka, da bova videla, ali bo kaj ostalo."

Pogosto zmanjka za najosnovnejše
Seveda ne ostane, pogosto zmanjka tudi za najosnovnejše, čeprav resnično ne gre za razkošne obroke: "Joto ima denimo zelo rad, ampak včasih je tudi ta nedostopna, ker nimamo ničesar." In ko hrane popolnoma zmanjka, imajo rešitev vsaj za Marka: "Kadar res ni, gre včasih k mojim staršem, včasih k prijateljici, večkrat ga pošljem h komu prespat, ker vem, da bo tam lahko jedel. Ni preprosto, a ti je lažje, ker vsaj veš, da je otrok jedel."
"Želim si le tople čevlje in hlače, pa novo bundo, moja je tako stara"
Marko je v šoli zelo uspešen, do zdaj je mami tudi s pomočjo šole uspelo doseči, da se je lahko udeležil večine plačljivih izletov, tudi občasno lakoto še nekako skrije, toda na drugačnost ga, včasih tudi ne nalašč, vsak dan spomnijo sošolci. Ob tem je drobnemu 12-letniku res težko: "Važijo se, da imajo veliko oblačil, pa kakšne igrače, pa računalnike. Jaz pa si želim tople čevlje, tople hlače, pa bundo. Saj imam eno, samo je stara."
Po spodbujanju, da ne verjamem, da si ne želi podobnih stvari kot sošolci, skoraj s slabo vestjo le pove: "Računalnik bi imel, da bi lahko kakšno igrico igral, pa za šolo kaj pogledal. Sošolcem ne upam povedati, da ga nimam, ker bi me bilo sram, bi me vsi zmerjali … zato zdaj raje rečem, da ga imam, le da se mi je pokvaril."

"Sošolci mojih skrbi ne bi razumeli"
Zgolj želja ostaja tudi kakšna plačljiva popoldanska dejavnost. Čeprav je nadarjen za jezike, o možnosti jezikovnih tečajev sploh ni razmišljal, tudi treningi so se po brezplačni poskusni dobi zanj morali končati: "Nogomet mi je bil zelo všeč, a starši niso imeli denarja. Žalosten sem bil, ker nisem mogel naprej trenirati. Seveda nisem nikomur povedal, da me zato ne bo več, rekel sem, da se mi ne ljubi več igrati, pa da se bom raje kam drugam vpisal."
Marko pred sošolci skrbno skriva, kako živijo, o očetovi bolezni, ki zelo vpliva na njihovo življenje, govori le z mamo, ostaja bolj vase zaprt. Prepričan je, da sošolci njegovih skrbi zaradi deložacije iz stanovanja, ki jim vse bolj grozi, ne bi razumeli: "Strah me je, da ne bomo mogli več ostati v stanovanju, ker ati pa mami nimata dovolj denarja … pa skrbi me, ali bomo imeli kaj jesti ... pa take stvari."

"Samo delo bi rada"
Že tako je težko priznati sebi in drugim, da nisi sposoben preživljati otroka in bolnega moža, da moraš prositi že za najosnovnejšo hrano, potem pa, ko skušaš storiti vse, da bi dobil delo ali celo službo, poslušati številne očitke: "Poslušam, da kofetkamo doma in tako ali tako ne želimo delati!? Kaj vse sem že naredila za to, da bi dobila kakršno koli delo! Čistila bi, kuhala, pospravljala, pišem prošnje številnim podjetjem. Če ne bi bilo kaznivo, bi najraje letake trosila in prosila, ali ima kdo kakšno delo zame," je iskrena Markova mama.
Obup nad brezposelnostjo, ki ji ni videti konca, in neskončen boj za preživetje, načenja tudi njeno upanje v boljšo prihodnost: "Včasih ti pride na misel, da bi se res vrgel pod vlak, ker misliš, da ne boš zmogel več, ne veš, kje bi, kaj bi. Čeprav smo neskončno hvaležni ZPM-ju Moste Polje, kjer so res odlični ljudje in se vsakič počutimo sprejete, razumljene, ne morem vedno k njim, saj tja prihaja vse več novih ljudi po pomoč. Včasih me je sram, a razen njih nimam nikogar, na katerega bi se lahko obrnila."
Botrstvo je velikokrat rešilna bilka
"Včasih, ko jih dvigneš ob koncu meseca, ko res ničesar več ni, je teh 30 evrov iz projekta Botrstvo, kot bi dvignil tisoč, kaj tisoč, kot bi dvignil milijon evrov! In sem zanje tako hvaležna! Čeprav ne vem, kdo jih daje, upam, in želim tem ljudem, da bodo imeli več kot dajo," išče dovolj velike besede zahvale Markova mama, ki upa, da bodo tudi sami kdaj med tistimi, ki bodo lahko pomagali.
"Vsako noč, ko zaradi skrbi ne morem spati, si rečem: vem, da nisem edina, a zame je pač moj primer najbolj boleč. In potem se vprašaš, zakaj moramo mi, ljudje, ki smo v stiski, to doživljati? Kaj smo zgrešili? Otroci so nedolžni in si tega ne zaslužijo, vsak otrok bi moral imeti pravico do normalnega, lepega otroštva."