"Res smo velika družina, res se je rodilo veliko otrok, a nikoli nismo nikogar prosili za pomoč in najbrž bi tako tudi ostalo, če se ne bi leta 2009 prav vse spremenilo," pojasnjuje Majev oče.

"Leto 2009 je bilo najtežje v mojem življenju. Sin je bil hudo poškodovan v prometni nesreči. Bil je v komi, posledice so bile hude in komaj so se rane malo zacelile, je nenadoma umrla žena. Niti dva meseca pozneje je najmlajši doma doživel nenaden srčni zastoj. Sploh ne vem, kako sem ga rešil, a sem ga. Ker je bil nekaj časa v komi, so posledice ostale … Katastrofa je bila tisto leto. Se pobiramo, pa se še nismo pobrali, ne gre … Sin, ki je bil poškodovan, šole ni mogel končati, mlajši, tretješolček, se v šoli nikakor ni mogel zbrati in ni zmogel izdelati razreda. Tudi zdravljenje posledic prometne nesreče še ni končano, čaka ga še težja operacija ..."

Samo očeta še imamo
Ko so se zvrstile tragedije, ko je oče ostal sam z devetimi otroki, ko je v času žalovanja skrbel tako za hudo poškodovanega sina kot za drugega, pri katerem so se hudim težavam v duševnem in telesnem razvoju pridružile še posledice srčnega zastoja, ko se je skratka življenje zalomilo na vseh koncih, so starejši otroci ob šolanju delali, kjer in kolikor so mogli, da je družina sploh lahko preživela.

Zdaj jim tudi tisti dohodek, zaslužen in porabljen pred skoraj dvema letoma, močno zmanjšuje socialne transferje. “V primerjavi z lanskim letom so se otroški dodatki skoraj prepolovili. Ker so otroci nekaj zaslužili in ker smo solastniki nekaj nepremičnin – vsega skupaj sicer ni niti za star avto – je država izračunala, da je to, kar dobimo, dovolj za naše preživetje.”

Očetu ne pripada denarna socialna pomoč, ampak le močno okleščeni otroški dodatki za štiri še nepolnoletne otroke, tudi za otroka s hudimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Z njimi, z mamino pokojnino in s socialnimi transferji za brezposelne odrasle otroke živi vseh deset v 68 m²velikem najemniškem stanovanju, v katerem samo stroški za ogrevanje, to namreč ni urejeno z merilniki toplote na zastarelih radiatorjih, pozimi nanesejo skoraj 300 evrov.

Štirje so dijaki ali šolarji, dva sta študenta, dva že delita očetovo usodo brezupne brezposelnosti. Osnovnošolcema seveda ne pripada več brezplačno kosilo, oče je že povsem obupan: " Mi smo že popolnoma na dnu. Ker sem moral otroške dodatke celo vračati, sem dolžen na vse strani, tudi na banki, pri prijateljih si sploh ne upam več prositi, sram me je, ko se pogledam v ogledalo, ko je treba spet nekoga prositi. Veliko nam pomaga starejša gospa. Skušam ji vse vrniti, a včasih ne gre, res ne gre… niti sanja se mi ne, kako se bom zvlekel, ne vem."

Pred tragedijami nikoli nismo prosili za pomoč
Pred ljudmi, ki mu še želijo posoditi, se je ponovno ponižal pred dnevi, tik pred odklopom elektrike. Prosjačenje je toliko bolj mučno, ker sta z ženo svoje otroke vselej preživljala sama brez pomoči humanitarnih organizacij: "Pred tragedijami nikoli nismo prosili za pomoč, nihče ni vedel za nas. Šele tri mesece po ženini smrti in z dvema tako poškodovanima otrokoma sem si moral priznati, da ne gre in takrat smo prvič šli po pomoč. Najtežje se je ponižati in priznati, da ne zmoreš sam. Toda ko zmanjkuje za najosnovnejše preživetje, ko včasih tudi za hrano ni več, pač moraš!"

Dvanajstletni Maj ob vsem tem seveda nima žepnine, kot jo imajo sošolci. Niti občasno nima kakega drobiža, da bi se lahko med vrstniki počutil enakovrednejšega: "Rad bi si vsaj kdaj kupil kakšno pijačo ali sladkarijo za trening, rad bi privarčeval za vadnino ali opremo za nogomet, čeprav …"

Tudi Maju je vse bolj jasno, da se treniranje nogometa zanj počasi končuje, saj oče ne more več plačevati niti vsakomesečne vadnine niti opreme, kakršno so njegovi premožnejši prijatelji pred kratkim že lahko dobili: "Meni je pa oči ni mogel plačati in zdaj imajo vsi prave drese in prave športne copate, jaz pa sem zraven v svojih starih oblačilih. Saj mi nihče nič ne reče, ampak tako slabo se tak počutim med njimi, že po tem je takoj videti, da nimamo denarja." Da ga je sram, pove tako tiho, da mikrofon tega skoraj ne zazna.

Bodo ostali tudi brez stanovanja?
Ob vseh stiskah, ki jih ima družina, je oče namreč že skoraj vsem otrokom moral odreči plačljive obšolske dejavnosti. Upa, da bodo tudi zato zmogli poplačati že zapadlo stanarino in vsaj obdržati stanovanje: "S plačilom stanarine vedno odlašam, ne zmoremo je, toda lastniki nem nenehno grozijo, da se bomo morali izseliti. In kaj bomo potem? Kdo bo vzel pod streho brezposelnega očeta devetih otrok? To me resnično ubija, vse dneve tuhtam, kako se izvleči, potem pa zvečer spet boleče vidiš, da nimaš več svoje drage … vsi smo prizadeti in vsakemu je težko na svoj način "

Tudi Maju: “Zelo jo pogrešam, ko se nimam h komu stisniti, kadar se kaj skregamo … vsem je hudo!”