Nenehne selitve zaradi iskanja cenejšega stanovanja ali preprosto zaradi nesrečne roke pri izbiri stanodajalcev so 14-letnega Sandija, ki se z mamo, hudo bolnim očetom ter mlajšima bratoma in sestrico seli že vse svoje življenje, močno zaznamovale.

V vsem tem selitvenem kaosu sta šola in vrtec, v katerega sta vpisana mlajša, ostala edini stalnici v njihovem življenju, pa čeprav to pomeni, da otroci hodijo v ustanove v drugem kraju ali na drugem koncu mesta.

Zdaj je selitveno agonijo začasno rešila odločba o dodelitvi nujne bivalne enote, začasnega občinskega stanovanja, vendar ne vedo, kako dolgo bodo tukaj smeli in zmogli ostati.

Večstanovanjska hiša, predvidena za rušenje, je v zelo slabem stanju, stroški za bivanje v njej pa kljub nizki najemnini višji, kot so njihovi prejemki. Mamo skrbi: "Poleti še nekako gre, pozimi pa je grozno. Stroški nanesejo tudi 400, 500 evrov samo za stanovanje, piha pa z vseh strani, od oken, hladno je, trese se …"

Nikoli si nisem mislila, da bomo prosili za hrano
Ob že tako nakopičenih dolgovih je njihovo finančno stanje močno poslabšalo najprej nekajmesečno čakanje na moževo oz. očetovo invalidnino, ko ni dobival prav nikakršnega dohodka, zdaj pa jim socialne prejemke za leto 2013 niža toga birokracija, saj v njihovo "finančno blaginjo" vključuje tudi prejemke, ki so jih dobili in porabili v letu 2010. Češ da drugače ni mogoče.

"Živimo samo od otroških dodatkov in pokojnine. Kako zmoremo? Ne zmoremo, puščamo položnice, nekatere pustimo, včasih ne plačamo stanovanja. Res ne vem, kako nam znese," je že obupana mama

Toda zdaj ne gre več, sploh ker je moževa neozdravljiva bolezen, zaradi katere je tudi upokojen, vse hujša, ker ga onesposablja, mu vse bolj krivenči telo in ga, kot sam pravi, razoseblja, saj postane ob poslabšanju v hipu povsem odvisen od pomoči bližnjih. Poslabšanje bolezni z nevzdržnimi bolečinami pride namreč nenapovedano in v nekaj minutah. In stanje se iz leta v leto le slabša.

Rešitve za bolezen ni in je ne bo, bi bila pa velika rešitev služba ali vsaj delo za mamo štirih otrok: "Zelo rada bi šla v službo. Težko mi je prositi koga, naj mi pomaga, ker nimam niti 20 evrov, niti za kruh, niti denarja za položnice. To je res zelo težko. Nerada prosim. Rada sem delala in še vedno bi. Otroka prav zato hodita v vrtec, ker upam, da bom šla v službo. Nikoli si nisem si mislila, da bom morala kdaj prositi za preživetje."

20 evrov? Za nas pravo bogastvo.
Za nekoga, ki je tako trdno prepričan, da je treba v življenju za preživetje otrok delati in ne prositi, je bilo zelo mučno prvič prositi za pomoč: "Hodila sem iz sobe v sobo, razmišljala, naj grem ali ne? Kaj če mi odvzamejo otroke, ko bom povedala, kako težko živimo? Tega sem se najbolj bala. Tudi za otroke me je skrbelo, kaj bodo rekli na to, da sem šla prosit za pomoč. Kako bodo reagirali? A hkrati ni bilo denarja, ni bilo hrane … Preprosto si kot zablokiran, kot da so okoli tebe sami nepremagljivi zidovi in je odprt le en izhod. In takrat sem se odločila, da grem. Zjutraj sem sedela, razmišljala in se potila – naj pokličem ali ne? Vzela sem telefonsko slušalko in jo spet odložila, pa spet znova … Potem sem le poklicala, oglasila se mi je gospa Ogulin. Povsem tiho,vsaj zdi se mi, da tako, sem jo vprašala, ali morda ima kak bon za prehrano za 20 evrov. Zame je tisti dvajsetevrski bon pomenil kot za koga drugega 200 ali pa 2000 evrov. Tako da sem ji res hvaležna. Ker nimamo nikogar, ki bi nam lahko pomagal, saj tudi starši živijo v finančni stiski, te toliko bolj gane, ko ti oseba, ki je nisi videl še nikoli v življenju, ponudi pomoč. To res ogromno pomeni," premagajo mamo solze.

Razdelim tri jajca med štiri otroke in se grem zjokat v spalnico
Starša sta se dolgo skušala skrivati stisko pred otroki, toda ko zmanjka še hrane, ta strategija ne deluje več: "Skrivam vso to bolečino in skrb pred otroki, kolikor je le mogoče…Če doma nimamo dovolj hrane, se z možem odrečeva vsemu in skušava preostanek razdeliti tako, da bi bilo za vse prav, a je težko, če imaš tri jajca in štiri otroke… Greš v sobo in se zjočeš. Ko otroci pridejo za mano in me vprašajo, mami, zakaj jokaš, jim rečem, da me trebuh boli. Toda sedaj se je to že tolikokrat zgodilo, da otroci razumejo, da so solze zato, ker mi je tako zelo težko. Velikokrat smo že bili brez denarja, brez kruha. Velikokrat so šli spat tudi lačni, ker ni bilo. Res ni bilo …"

Sedel sem ob sošolcih in jih moral gledati, kako jedo
Zato je bilo toliko težje, ko šolarjema niso zmogli več plačevati šolskih kosil. Še posebej za mlajšega, 10-letnega Borisa, ki je ostajal v podaljšanem bivanju in po pouku moral čakati sošolce, da so pojedli: "Bil sem zelo lačen, želel sem si na kosilo, pa nisem smel iti. Potem sem moral sedeti ob sošolcih in jih gledati, kako jedo…Pogovarjal sem se z njimi in se malo igral… Težko mi je bilo."

Sandi ga dopolni: "Večkrat se je zgodilo, da ni bilo kosila, tudi ko smo prišli domov, ker ni bilo denarja zanj. Včasih je bilo kaj malega, ampak … ne velikokrat."

Možnost, da zaradi dodatnih subvencij zdaj v šoli spet lahko jesta, je zanju zlata vredna, pravi Sandi: "Včasih se zgodi, da ob koncu tedna ni kaj jesti. Takrat čakam na ponedeljek, da bo šola in bomo šli jest …"

Šola je morda odrešitev zaradi hrane, a hkrati fanta tudi tam občutita domačo finančno stisko, Borisu je težko, ko ne more na izlete in v šolo v naravi. Pred kratkim je v času, ko so bili sošolci na smučanju, edini moral k pouku v sosednji razred: "Ne vem, čisto drugače je bilo, z menoj niso bili sošolci. V tistem razredu sem poznal samo dva. Ves čas sem razmišljal, kako se imajo sošolci. Ker sem tudi jaz nekoč že bil na smučanju in vem, kako jim je lepo… zelo mi je bilo hudo."

Toda Boris se tudi med sošolci včasih čuti zapostavljenega: "Včasih se hecajo na račun mojega priimka, se igrajo z mojo puščico, mečejo stvari iz mojega predalčka, potem pa rečejo, da tega niso naredili … Ne vem, čisto sam ostanem …"

Če bi povedal, da smo revni
Sam misli, da bi mu bilo lažje, če bi se lahko potrjeval vsaj pri nogometu, toda denarja za treninge, na katere je prej hodil s prijatelji, seveda ni več: "Tako težko sem jih poslušal, ko so se pogovarjali, kako so trenirali …"

Kot kaže, bo treninge moral opustiti tudi starejši Sandi: "Nogomet je stvar, ki jo počnem najraje na svetu, čeprav imam šport nasploh rad. Ne predstavljam si, da ne bi šel več na trening in res me je zelo strah, da bom moral nehati." Tudi zato, ker tega, da ostajaš doma, ko drugi trenirajo in napredujejo, pred sošolci ne moreš skriti. Za druge stvari je namreč Sandi našel različne strategije, ki revščino doma navzven kar se da skrijejo, začenši s tem, da sošolcev nikoli ne povabi domov in tudi tako prikriva nenehne selitve:

"Če bi povedal, da smo se prisilno selili, bi vsi vedeli, kako težko živimo. Tudi za mobilni telefon sem jim rekel, da ga ne potrebujem in ne da ga ne moremo kupiti. In ko se pogovarjamo o računalniku, govorim, kako bedno se mi zdi igranje igric…v resnici pa bi jih zelo rad igral, a nimam računalnika. Fantje govorijo, kaj vse si bodo kupili in si tudi v resnici kar mimogrede iz šole kaj kupijo, jaz pa lažem, da bom šel po to popoldne s starši… …v resnici pa nikoli ne bomo šli kupit teh stvari …"

Morda bo denarja vsaj za kakšno malenkost takrat, ko bodo otroci dobili vsak svojega botra v projektu Botrstvo. Če bi lahko Sandi odločal, bi teh 30 evrov mesečno skrbno hranil za nakup računalnika, mamini načrti pa so drugačni: "Trideset evrov je za nas zelo veliko, ampak res zelo, zelo veliko, s petimi evri lahko skuham kosilo za vse, tako da je še košček mesa za vsakogar."

To pa je danes zanje nepredstavljivo razkošje.