Družino, ki živi v zelo skromnem domu, je ob brezposelnosti obeh staršev zelo prizadela še mamina huda bolezen …

"… in potem zdravnico vprašam: Mi pravite, da imam raka? Ko je pritrdila, se mi je seveda sesul svet in najprej me je prešinilo, da se pred desetimi leti, če bi vedela, da bom tako hudo zbolela, najbrž ne bi odločila za otroke … Takoj sem pomislila, kaj bo z otroki, kako bodo rasli brez mamice?"

Tako šok ob postavitvi diagnoze podoživlja mama tretješolca Gašperja, 6-letne Monike in dveinpolletnega Marka.

Ko se je lani jeseni vse slabše počutila, ji je zdravnik nekaj mesecev dopovedoval, da hripavost in nenadno izgubljanje teže najbrž nista kaj drugega kot posledica morebitne depresije. Trajalo je nekaj mesecev, preden je mama izvedela za pravo diagnozo. Ker se je zdravljenje zato začelo zelo pozno, ko je bila bolezen že zelo razširjena, je toliko bolj agresivno in naporno.

"Samo prejemanje kemoterapije še kar dobro prenašam, potem pa nekaj dni pozneje imunski sistem tako oslabi, da ne morem skrbeti niti zase, kaj šele za otroke."

Pogosto je v bolnišnici in čas, ko niso skupaj, je težak za vse.
"Hudo je, ko odhajam v bolnišnico, a najhuje je, ko pridejo na obisk in jih potem gledam, kako odhajajo … Tudi njim je hudo, mama je le nekaj drugega kot oče, sploh za tako majhne otroke. Zdaj sem še bolj popustljiva, čeprav vem, da ni prav. Vendar si mislim … morda pa je to naše zadnje poletje … Čeprav upam na ozdravitev, je vendarle ves čas tu misel, kaj pa, če ne bo uspelo. Ko sem šla na zdravljenje, sem onkologom rekla, naj mi pomagajo preživeti vsaj še 15 let, da bodo otroci odrasli …"

Zdaj smo še skupaj, kako dolgo še?
"Ko pridejo ti trenutki črnih misli in strahov, se sprašujem, kaj bo, če me ne bo, bo znal in zmogel njihov oče sam poskrbeti za otroke? Najbolj se bojim, da bi morali v rejniške družine in da bi jih ločili. Ko jih gledam, kako lepo se skupaj igrajo, in pomislim, da bi morda moral vsak v drugo družino in se morda ne bi nikoli več videli … Ko gremo zvečer spat, si mislim, zdaj smo še skupaj, morda čez nekaj mesecev, let, ne bomo več … Tega se najbolj bojim. Ko pomislim na to, bi se najraje kar zjokala …"

Mlada mama treh majhnih otrok ima za seboj pet ciklusov zdravljenja. Telesno so jo izjemno izčrpali, izgubila je več kot 40 kilogramov.

"Polovico teže sem izgubila. Imela sem 88 kg, zdaj jih imam 45. Po tretji kemoterapiji me je imunski sistem tako izdal, da sem bila mesec dni v bolnišnici, dobila sem še pljučnico, bila sem na intenzivni negi in tako oslabela, da sem se morala na novo učiti hoje. Zelo hudo je bilo."

Tako izčrpana, da zdravljenje morda ne bo več mogoče
Dodatna težava je, da mama vse težje zaužije hrano, ki bi ji pomagala povrniti izgubljene kilograme.

"Potrebujem napitke, a jih moram kupovati. So na recept, a z doplačilom enega evra. Ker je to edina stvar, ki jo lahko ob vnetjih in hudih stranskih učinkih kemoterapij sploh uživam, potrebujem vsaj po tri ali štiri na dan. Ker grem zdaj spet na nov cikel zdravljenja, sem jih morala kupiti 60. To bo zadostovalo le za dva tedna. Čeprav mi je hudo, ker tudi doma zmanjkuje za hrano, jih moram kupiti, ker nikakor ne smem več izgubljati teže. Če ne bom ohranila teh 45 kilogramov, pravijo zdravniki, sploh ne smejo več nadaljevati kemoterapije."

A tudi ko lahko je, denarja za mlečne izdelke in drugo zdravo hrano preprosto nima. Tudi za prehrano otrok ne. Mama bi potrebovala še obliže za rane na nogah, posebne kreme, vitamine … Ničesar od tega ne more kupiti, ničesar ne more dobiti na recept.

Dobrih 300 evrov dolga Marku zapira pot v vrtec
Ker je mamica veliko časa v bolnišnici, očetov poklic pa zahteva celodnevno odsotnost, je moral oče opustiti zamisel o zaposlitvi. Sploh zato, ker dveletni Marko ne more obiskovati vrtca.

"Najmlajši ni v vrtcu, ker imamo več kot 300 evrov dolga za hčerko. Dokler ga ne poravnamo, ga ne želijo sprejeti v vrtec, čeprav je prostora dovolj. Trudila sva se, da bi ga odplačala, a nikakor ni šlo. Sama sem brez zaposlitve že, odkar mi po Markovem rojstvu niso podaljšali pogodbe. Mož je vseskozi delal, a pogosto ni dobil nikakršnega plačila. Ko ga je zaposlil nov delodajalec, je namreč delal vsaj mesec in pol, preden je bilo jasno, da plače ne bo. Večkrat sva si izposodila denar, da je sploh imel za prevoz na to neplačano delo in malico, potem pa sva ostala dolžna še za to. Bi mi pa ogromno pomenilo, če bi Marka lahko sprejeli v vrtec. Mož bi lahko delal naokrog vsaj za hrano, malček bi bil na varnem in bi imel vsaj redne, zdrave obroke, jaz bi pa tistih nekaj ur lahko počivala, ker sem pogosto tako utrujena, da ne morem niti vstati in tudi sama potrebujem pomoč za najosnovnejše …"

Sodobni dveletni dninar
Zdaj mora malček, kadar oče dobi manjše honorarno delo ali dela vsaj za hrano, kar z njim …

"Ja, saj mora, nimamo druge izbire. A je težko, ker je živahen in je treba nanj paziti, potrebuje pozornost, želi si, da bi se kdo z njim ukvarjal, oče pa mora delati. Ko postane utrujen, ga je treba dati kam spat, previti ga je treba, včasih potolažiti, paziti, da kam ne odide, da se mu kaj ne zgodi, da česa ne ušpiči …"

Le material bi potrebovali, da se ne bi stiskali v eni sobi …

Družina živi v zelo skromnem domu.
"Živimo nad garažo, kjer smo si uredili dom. Živimo v eni sobi, ni izolacije, okna bi bilo treba zamenjati, oprema je res skromna. Potrebovala bi nekaj miru, da bi lahko ob vseh bolečinah vsaj spala, zdaj namreč spimo vsi skupaj in je to veliko težje. Tudi Gašper ima popoldne že precej dela za šolo in bi potreboval mir, ne pa da se bratec in sestrica podita po sobi. Pa tudi Monika bo jeseni že prvošolka, pa nimamo niti mizice zanjo. Dodatni sobi sta že prizidani, a sta ostali v povsem surovem stanju. Potrebovali bi le material, saj zna mož prav vse narediti sam. Pa nimamo niti za pesek, kaj šele za vse drugo …"

Sob najbrž še dolgo ne bo, saj ne morejo kupiti ničesar, še tega, kar bosta otroka jeseni potrebovala za novo šolsko leto, ne.

"Skrbi me, kako bomo kupili vse, kar piše na seznamih, ki sta jih te dni prinesla iz šole. Oba potrebujeta še šolske torbice, pa oblačila sta že skoraj prerasla. In sploh ne vem, kako jim bomo lahko zagotovili hrano do jeseni, ko bosta spet lahko jedla v šoli, kjer so nam prav tako ostali neplačani dolgovi. Tak začaran krog je vse to …"

Da bi le lahko odrasli ob meni …
"Za prihodnost si najbolj želim, da bi ozdravela in bi zaživeli vsaj kolikor toliko normalno življenje. Kdor ni izkusil, kaj pomeni rak, si ne more predstavljati, kakšen napor zahteva zdravljenje in koliko odrekanja prinaša. Nikamor ne morem, tudi na sladoled jih ne morem peljati, ker preprosto ne zmorem več sesti niti na kolo. In ko je bil Gašper pri obhajilu, nisem mogla biti z njim, ker je bilo prenaporno zame. Najbolj si želim zdravja, da bi lahko otroci odrasli ob meni …"