Posebna pa je ne le zato, ker je bilo za Niko in njeno družino zbrane več finančne pomoči kot za druge zgodbe lanske pomladi, pač pa tudi zato, ker nekaj naših poslušalcev družini še zdaj na različne načine pomaga.

“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo. Ostali smo brez hrane, pa tudi vode nimamo, ker ni vodovoda. Treba je s steklenicami po vodo v vodnjak v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, jih spravimo v torbe in se vrnemo peš. Hodimo tudi po pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do naše hiše ni speljana cesta, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”

Tako je lani pripovedovala takrat 16-letna dijakinja Nika. Njen oče je že dolga leta hud srčni bolnik in nezaposljiv, prav tako bolna mama je po 25 letih izgubila službo, starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnimi starši ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in poznejšo zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.

Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a je tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, je priznala Nika.

“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim jo poslala domov. Že en sam evro nam veliko pomeni, vsak cent odloča o tem, ali si bomo lahko kupili mleko in kruh. Vsakič ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo čisto brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha …”

“Najpozneje na polovici meseca nam zmanjka, in ko pridem iz Ljubljane, bi rada jedla, pa ni ničesar. Mami včasih kar joka, ker nam nima česa dati … Saj sem že navajena lakote; vem, da ne morem jesti, ker nimamo …”

To je le košček Nikine zgodbe, ki je bila objavljena maja lani, ko jo je najbolj skrbelo, da se bo zaradi pomanjkanja denarja morala prenehati šolati za poklic, ki si ga tako zelo želi. Družina je takrat upala, da vsaj lakota ne bo več njen vsakdanji spremljevalec.

Bivanjske razmere Nikine družine so tako slabe, da bi za izboljšanje potrebovali veliko več denarja, kot se ga je nabralo ob pomoči naših poslušalcev, je povedala predsednica metliškega Društva prijateljev mladine Vladka Škof, ki bedi nad vso pomočjo, ki je prišla in še prihaja. Se je pa v Nikinem življenju precej stvari vendarle izboljšalo.

“Družina laže živi, ker so bili številni ljudje pripravljeni pomagati, tudi finančno. Tudi zato je Nika že vse šolsko leto zelo uspešna in je prava lučka za svojo družino!”

To leto so v Belo krajino prihajali številni paketi pomoči z oblačili, hrano, potrebščinami in dobrimi željami, da bi bilo Niki in njenim laže. Dobila je kolo in računalnik, vsaj nekoliko so izboljšali oskrbo z vodo, ki je v zelo sušnih mesecih precej kritična, dobili pa so tudi nekaj pohištva in veliko spodbude.

Med tistimi, ki še zdaj, leto pozneje, niso pozabili nanjo, pa je tudi poslušalka, ki družini skoraj vsak mesec pošlje paket. Pred mikrofon ni želela, je pa zapisala, da je bila Nikina zgodba prva v projektu Botrstvo, ki jo je slišala, in jo je tako pretresla, da še danes natanko ve, kje je bila, ko jo je poslušala.

Takrat je najprej nakazala denar, pozneje pa tudi poslala paket s hrano in novimi oblačili. In ker ji je Nika odpisala na priloženi naslov, je pošiljanje paketov skoraj vsak mesec ostalo stalnica vse do danes. Z Niko se nista nikoli srečali, ji pa želi, da bi dokončala šolanje in se osamosvojila. Sama pa, kot pravi, nanjo zagotovo ne bo pozabila.

Prav Nikina zgodba je poslušalko, ki želi ostati anonimna, spodbudila, da je skušala pomagati tudi otrokom iz drugih zgodb in je pred dvema mesecema postala botra deklici Anji. Zapisala je še, da jo izjemno žalosti, ko sliši, da so nekateri, ki so bili še pred kratkim botri, zdaj sami potrebni pomoči. Pred letom dni, ko je slišala prvo žalostno zgodbo, torej Nikino, si nikakor ni predstavljala, da ji bo sledilo še toliko drugih.

Toda Nika je na dobri poti, da njena zgodba ne bo ostala žalostna − tudi zato, ker njeno največjo skrb, kako bodo zmogli plačevati bivanje v dijaškem domu, že od objave naprej pomaga odganjati naš poslušalec Mitja iz Ljubljane.

“Oddaja o botrstvu je ganila veliko ljudi, tudi mene, še posebno ko sem slišal Nikino zgodbo. Tako me je prevzela, da sva z ženo vložila res veliko truda, da bi deklici in njeni družini olajšala življenje in z dovoljenjem in ob pomoči gospe Škof tudi stopila v stik z družino.”

Ker je bilo takrat največ težav s plačevanjem internata, se je Mitja odločil, da ta strošek prevzame. Leto pozneje, ko Nika uspešno končuje naslednje leto šolanja, je prepričan, da je bila ta odločitev pravilna.

“Do konca tega šolskega leta so stroški že poravnani, pa tudi prihodnje šolsko leto bo naša družina Niki skušala pomagati. Tudi moja mladost je bila težka in vesel sem, če lahko pomagam komu v svoji bližini. Težko pa sodelujem pri stvareh, za katere ne vem, za kaj je bil denar v resnici porabljen.”

In prav možnost neposrednega, osebnega plačila stroškov domskega bivanja za vse šolsko leto se mu zdi pri utrjevanju verodostojnosti projekta zelo pomembna.

“Mislim, da bi ta oddaja, ki je konkretna in korektna, lahko k podobni pomoči otrokom v stiski spodbudila še marsikoga, ki bi lahko pomagal. Sam čutim kot osebno zmago, da sem sodeloval pri uspehu te mlade dame, in izredno vesel bom, če ji bo uspelo šolanje končati, ga morda celo nadaljevati na višji stopnji in če bo postala strokovnjakinja na svojem področju. Vesel sem, da lahko delim srečo z drugimi, in veseli me, da vaš radio sodeluje pri teh akcijah!”

Ne le da je Nikina družina razbremenjena skrbi, ali ji bo sploh lahko omogočila šolanje − Nika ima zdaj po zaslugi naših poslušalcev neprecenljivo finančno pomoč: dve poslušalki že od skoraj leto dni vsak mesec nakazujeta zanjo po 30 evrov, občasen donator je tudi obrtnik, ki je med drugim priskrbel nekaj stanovanjske opreme, dva Nikina vrstnika − brata in sestro Luko in Špelo − pa je njena pripoved tako ganila, da Niki od svoje žepnine vsak mesec nakažeta skupaj 50 evrov. In za Niko je pomoč, ki še leto dni pozneje ni usahnila, neizmerno dragocena. Sočutja ljudi je vesela tudi Vladka Škof, ki skrbi, da je nakazani denar res premišljeno porabljen.

“To ji zelo zelo veliko pomeni. Postala je samozavestnejša, bolj se trudi − čuti, da je vredna, da uspeva v svojih načrtih, in to ja za njeno samopodobo zelo pomembno. Je prijazna, srčna in vesela, da ji ljudje pomagajo. Skupaj s pomočjo so prišle tudi večje ambicije in zdaj si želi ne le opraviti celoten srednješolski program, ampak razmišlja celo o študiju! Tako lepo je bilo, ko mi je pred kratkim rekla: ‘Gospa Vladka, vsi me imate radi!’“