"Sicer je uspela, a jasno je, da napoved ni prav dobra. Takrat se nam je vsem sesul svet, saj ne pričakuješ, da te lahko kaj takega doleti. Zelo sem si želela iz bolnišnice domov, saj sem vedela, da mi bo mož pomagal. Sama nisem mogla opraviti prav ničesar, vseskozi sem jemala močna zdravila proti bolečinam, saj se drugače tudi premakniti nisem mogla," opisuje tragično družinsko zgodbo mama osnovnošolk Teje in Eve ter srednješolca Blaža.

Zdravljenje po tako hudi in obsežni operaciji bi se moralo še dolgo nadaljevati doma z izdatno pomočjo soproga. Imela jo je le dva dni: "Tistega dne je kot vedno popoldne odšel na sprehod. Toda samo tistega dne je pred odhodom postal pri krušni peči, jo skorajda pobožal in rekel: tako, zdaj pa grem ... tega nikoli ne bom pozabila. Ko se nenavadno dolgo ni vrnil, sem poslala sina, naj ga poišče. Pomagali so mu sosedje, toda ko so ga našli, je bil že mrtev."

Očetova smrt je neizmerna izguba
Nenadni srčni zastoj je bil šok za vse, tudi za otroke, saj so se z očetom odlično razumeli:"Sama sem bila povsem paralizirana, sploh nič nisem mogla, otroci pa so tulili kot zveri. Zanje je bila to res neizmerna izguba ..."

"Z atijem sva se res dobro razumela, z njim je bil velik užitek gledati športne prenose, zmeraj sva imela smešne komentarje in se ob tem imenitno zabavala ... zdaj mi je tako težko, ko moram tekme gledati sama," premaguje jok 15-letno Tejo, ki si je zelo želela sama spregovoriti o izgubi.

Posledice operacij, predvsem pa dolgotrajnega zdravljenja s kemoterapijami mamo treh otrok močno izčrpavajo. Izčrpava pa jo tudi negotova finančna prihodnost. Ob moževi smrti so jim bližnji in prijatelji res veliko pomagali, tudi iz najhujših dolgov, toda prihaja čas, bodo morali živeti od res nizkih lastnih dohodkov: "Finančna negotovost me zelo vleče na dno. Ker ne vem, kaj me sploh čaka. Vse bolj spoznavam, da svojega dela, tudi če si bom opomogla, ne bom več mogla opravljati, saj je fizično napornejše, kot mi dovoljuje moje bolno telo. Strah me je, da ne bomo mogli več plačevati položnic, da ne bo za šolske potrebščine, da nas bo zeblo, ker ne bo več niti za kurjavo. Otroci si zelo želijo vsak svojo sobo. Saj je prostora dovolj, a žal nimamo denarja za predelne stene in preostale potrebne stvari. Pa se bojim, da nam to nikakor ne bo uspelo," je hudo mami.

"Svojo sobo si zelo želim, še posebej sedaj, ko smo vsi še tako zelo prizadeti in žalujemo vsak na svoj način ... Sploh meni manjka oseben prostor, ker imam pogoste migrene in me takrat hrup še posebej moti: velikokrat potem tudi v šoli sploh ne morem sodelovati, ker sem tako utrujena in nenaspana," potoži Teja, ki želje seveda ima, a je ob vsem, kar jih je prizadelo, zelo realna: "Zmeraj manj denarja bomo imeli, ker mami ne more več delati. Ne vem, kako bomo sploh plačali najosnovnejše, elektriko in hrano. Skrbi me, da kateri izmed nas ne bo mogel nadaljevati šolanja, ker je stroškov res veliko. Sama si želim študirati jezike, to mi zelo leži, rada bi bila prevajalka za več jezikov, če bo le mogoče. Najbolj me zanimata poljščina in češčina, tudi ruščina je zanimiva, z veseljem bi že sedaj obiskovala kak tečaj, a za to seveda nimamo nikakršnih finančnih možnosti."

Kot jih ni za bratov vozniški izpit, ki bi vsem olajšal življenje, saj so avtobusne zveze slabe, mama pa zaradi posledic operacij in kemoterapij zelo težko vozi: "Kemoterapije težko prenašam, nekaj dni sem popolnoma izčrpana, že ob manjših naporih me boli in mi oteka trebuh. Zato bi mi bilo v veliko pomoč, če bi lahko vsaj kdaj kakšno vožnjo opravil sin ..."

Bolezen je neusmiljena
Bolezen je neusmiljena in zadnji izvidi niso takšni, kot bi si jih želeli, skuša kljub temu biti optimistična mama. Ni lahko: "Črn scenarij se vsak dan pojavlja … vsak dan pride vsaj za kratek čas na obisk. Saj ga poskušam odgnati, a pri tej obliki raka, ki jo imam in se vsaj v 80 % primerov ne konča srečno, ga je res težko odgnati. In velikokrat pomislim, kaj če bom tukaj samo še toliko časa, da si bodo otroci vsaj malo opomogli po očetovi smrti, pa bodo morali izgubiti še mene? Strah me je, da bodo ostali sami ..."