Predsednica republike Nataša Pirc Musar je pred dvema tednoma koalicijskim poslanskim skupinam predstavila dve novi imeni za vodenje Banke Slovenije, a je koalicija tudi ta zavrnila. Predsednica je bila nad potezo nezadovoljna in je poudarila, da še naprej ne bo popuščala pri standardih izbire. Položaj je v Odmevih komentiral ustavni pravnik Miro Cerar, sicer tudi nekdanji predsednik vlade. Z njim se je pogovarjala Tanja Starič.

Sorodna novica Golob o obisku Karigadorja: Tudi v tujini je praksa, da so stiki med strankarskimi kolegi dopustni

Sorodna novica Anton Rop ne bo guverner Banke Slovenije, v DZ-ju ni prejel zadostne podpore

Ta spor, če temu lahko tako rečemo, ta nesoglasja trajajo že od januarja oziroma že od prej, s padcem kandidata Toneta Ropa v parlamentu. Ampak predsednik vlade je včeraj povedal, da pravzaprav ne gre za spor med njima, ampak da je to razmerje, ki ga morata urediti predsednica države in poslanske skupine – kar tehnično drži. Kakšen je ta odnos parlament – poslanci in ali gre tukaj za sprenevedanje? Vendarle odloča koalicijska večina?
Zagotovo na koncu. Gre za razmerje v sistemu zavor in ravnovesij, ko je predlagateljska funkcija z namenom dana predsednici oziroma predsedniku republike, v vsakem primeru zato, da bi se pri izbiri tako pomembnih funkcionarjev izognili pretiranemu politiziranju od strank. Po drugi strani pa kakršna koli je že tukaj vloga predsednice, ki ima visoko legitimnost, ker je neposredno izvoljena od državljanov, pa na koncu o tem res odločajo poslanci. Kar pomeni, da je odločilno, ali bo njen predlog imel podporo zadostne večine poslancev. Seveda v političnem smislu ne gre samo za poslance. Oni so tukaj le podaljšek političnih strank. Tudi koalicija je podaljšek svojih voditeljev, ki sedijo običajno v vladi, tako da so vsi ti močno vpleteni v proces. Zelo pomembno je, da se sklene kompromis, če že ne soglasja, zato ker je to v interesu Slovenije. Vidimo, da nekaj teh pomembnih mest ni zasedenih zaradi teh nesoglasij. Položaj seveda še ni kritičen, je pa zelo neprijeten, če se bo to nadaljevalo, to res ne bo dobro za državo.

Sorodna novica Kaj je v ozadju spora med premierjem in predsednico države za mesto novega guvernerja Banke?

Predsednica države se mora dogovoriti s poslanskimi skupinami, ampak dogovoriti se mora tudi s predsednikom vlade oziroma predsednikom najmočnejše stranke.
Predsednik vlade je predsednik največje stranke, vodja koalicijske večine, zagotovo ima pri tem vedno tudi on vlogo. Tudi preostali vodje koalicijskih strank jo imajo. Ko gre pa za iskanje dvotretjinske večine kot pri varuhu človekovih pravic, pa na podoben način igrajo vlogo tudi vodje opozicijskih strank. Tukaj se v glavnem odločitve sprejemajo. Seveda so pa poslanci tudi pomemben člen v tej verigi, tudi oni poudarijo svoja mnenja, se neposredno pogovarjajo s predsednico, mislim, da kadar ni sklenjen neki kompromis ... Dobro, lahko pride do kakšnega neuspelega poskusa, kar seveda ni dobro in gre v škodo lahko zelo kakovostnih kandidatov, ki se spustijo v to igro ...

... in to se je že dogajalo tudi v preteklosti.
Da. In to je izguba potem za vse strani. Tudi stroka izgubi veljavo. Mislim, da ko ni sporazuma, se je treba res usesti za mizo in se tako dolgo pogovarjati, dokler se ne sklene neki dogovor. Kajti reševati zadeve tako, da potem v javnosti doživimo, da ne pride do izvolitve, da pride do nekega, oprostite izrazu, pingponga oziroma takih situacij ...

... javnega spora?
Tudi spora, tudi nesoglasij, to za državo ni produktivno in konstruktivno.

Sorodna novica Nataša Pirc Musar: Koalicija zavrnila kandidata brez vsakršne vsebinske obrazložitve

Kdo bi tu moral popustiti? Ali sploh je odgovor?
Tu ni odgovora v tem smislu, da bi eden moral popustili. Mislim, da modra politika terja v takem primeru to, da se bodisi predstavniki kabinetov, pozneje tudi sami nosilci oblasti, predsednica, predsedniki koalicijskih strank ali poslanskih skupin tako dolgo pogovarjajo, da najdejo rešitev. Kajti reševati to tako pred javnostjo, da na koncu nimamo od tega nič, samo izgublja celotna država, to pa res ni dobro.

Velika težava je tudi zaradi tega, ker je teh kadrovskih odločitev v tem mandatu zelo veliko. V času te vlade oziroma tega parlamenta bo treba kar pet kandidatov za ustavne sodnike.
Če institucija, kot je ustavno sodišče, varuh človekovih pravic ali denimo Banka Slovenije, nima vodje ali sodnikov, ki bi lahko polnopravno delovali z vso legitimno upravičenostjo, ker so bili imenovani ali izvoljeni, potem to krni funkcionalnost take institucije. Namreč, če ni vodje, ki ima to legitimno pozicijo, nikoli institucija ne deluje tako ...

... ali pa če vsa mesta niso zasedena.
To pa sploh. V tem primeru so, namreč dosedanji ustavni sodniki nadaljujejo delo. Tako da mesta so še vedno zapolnjena, dela se v polni sestavi. Pa vendar ni več tiste legitimnosti. To niso tisti, ki so bili v tem mandatu, ki že spet teče, izvoljeni. Poleg tega se takšna institucija slabi tudi z institucionalno-simbolnega vidika. Ni več nekega zaupanja. Ne nazadnje se slabi zaupanje v celotno politiko, ki ni sposobna izpeljati teh procesov. Kakšen spodrsljaj, kakšno nesoglasje se normalno tolerira v demokraciji, ko gre to predaleč, pa to lahko postane tudi kritično.

Sorodna novica Pahor: Ali bo EU šel v smeri Združenih držav Evrope ali pa v smeri postopnega razpada

Se strinjate s tezo nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, ki je dejal, da to še ni politična kriza, lahko pa nastane institucionalni primanjkljaj, ko se vprašamo, ali država sploh še funkcionira.
S to izjavo se lahko načelno strinjam. Nekako sem povedal prej zelo podobno. Institucionalni primanjkljaj pomeni, da neka institucija – bodisi varuh, Banka Slovenije bodisi ustavno sodišče – ne deluje v polni meri, kajti nima legitimnega vodje, neki procesi se ne izpeljujejo tako, kot bi bilo treba, čeprav institucija deluje. Potem ni vere, zaupanja v tako institucijo, ker na institucionalni ravni ni popolnjena.