Zgolj z moževo plačo fizičnega delavca že dolgo ne zmorejo poravnati stroškov, plačevati najemnine, prehrane in niti najnujnejšega za skoraj 13-letnega Erika in njegovo 4-letno sestrico, pa tudi dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne.

Dolgovi so se nabirali in nabrali, skušala sta jih manjšati z najemanjem posojil, da ne bi bilo dragih izklopov, izvršb in rubežev.

Zdaj, ko banka vsak mesec vzame, kar je neizbežno, jim od plače ostane povprečno manj kot 200 evrov. Tudi skupaj z otroškima dodatkoma to pomeni, da so stisnjeni povsem v kot.

"To pomeni, da smo globoko v minusu. Ta mesec nama je ostalo za preživetje oz. bolje za životarjenje le 150 evrov za vse, za hrano in položnice … Velikokrat ni kaj dati v lonec, o sadju lahko samo sanjajo. Ko mož dobi plačo, včasih kupimo malo sadja ali kakšno sladkarijo, sicer imata otroka to le, če kje kaj dobita,” z nelagodjem nemočno priznava njuna mama.

Zakaj drugi otroci lahko jedo, mi pa ne?
Ko sta otroka v šoli in vrtcu, še gre, ob koncu tedna in med počitnicami pa je veliko težje. "Zjutraj vzameta kos kruha in si spražita jajce, če ga imamo … Potem ju kar se da zaposlim, da le ne mislita na hrano. Okoli 16. ure naredim kosilo in večerjo hkrati, čeprav lahko ponudim le makarone z drobtinami, ki jih delam sama, ali pa riž, dušen, skuhan na vodi, včasih na mleku. Ampak to je za otroka premalo.

Če se je kdaj zgodilo, da sta šla spat lačna, sta se ponoči zbudila in spraševala: 'Mamica, zakaj mi nimamo za hrano, zakaj drugi otroci lahko jedo?' Punčka vidi otroke z liziko, pa bi jo tudi želela … Težko je reči otroku, da ne more dobiti niti takšne malenkosti, ko pa vidi, da nekateri iz trgovin vozijo polne vozičke …”

Na dan smejo porabiti največ 5 evrov, zato mama v trgovini vse sešteje na cent natančno. Kljub temu se račun velikokrat ne izide.

"Z možem se odpovedujeva hrani, da imata vsaj onadva kak topel obrok na dan. Znava biti tudi 14 dni samo ob kruhu in vodi, čeprav mož cele dneve opravlja naporna fizična dela. Ker je epileptik, bi že zato moral imeti rednejšo prehrano. Včasih se ga usmili kateri izmed sodelavcev in plača malico, pa mu jo potem poplača s kakšno uslugo, ker denarja nimamo. Ampak to je dopoldanska malica, on pa dela do pete, šeste, včasih tudi sedme zvečer. Ko pride domov, se samo oprha, ker tudi moči nima več …”

Če štiriletnico še nekako preslepita, da sta že jedla ali da nista lačna, skoraj 13-letnega Erika ne moreta več: "Velikokrat mami in oči ne jesta, da imava midva s sestrico. Pa že tako jeva samo makarone in riž. Grozno mi je, saj bi rad videl, da bi jedli skupaj …”

V šoli nihče noče sedeti z menoj, ker menda moje obleke smrdijo po vlagi …
Toda pomanjkanje hrana je samo vrh njihovih težav: "V hiši je vlaga, je mrzlo, ne glede na to, koliko greješ. Pri oknih piha, radiatorja v kopalnici in spalnici že dalj časa ne delata, vlaga kar teče po stenah. Oblačil sploh ne moremo imeti v omarah. Čeprav jih imamo zunaj, ne le da smrdijo po vlagi, ampak postanejo tudi plesniva … in vedno se vonj po vlagi vanje zažre, ne glede na to, koliko perem. Vlaga in plesen, sploh pa pozimi, zelo vplivata na hčerkino zdravje. Nenehno smo pri zdravniku, ker ima hude težave z dihanjem. Ponoči se zbuja in kašlja, duši jo, zato potrebuje inhalacije, da ponoči vsaj malo zadrema …”

Vlaga na Erikovo življenje vpliva še nekoliko drugače: "Vsa oblačila mi smrdijo po vlagi. V šoli sedim sam, ker se skoraj nihče noče z mano družiti. Vsi me zafrkavajo, ker nimamo denarja in moje obleke smrdijo. Grozno se počutim.”

"Otroci ga zbadajo in sprašujejo, ali je jamski človek … Velike težave sva imela, ker ni hotel več v šolo, saj ni zmogel več tega pritiska zaradi nenehnega zafrkavanja. Rekel je: “Mami, jaz ne bi rad več živel …” Vprašala sem ga, zakaj, pa je rekel, da ga nihče ne mara. Tega otrok ne bi smel doživljati …,” je težko mami.

Porezal sem se s škarjami. Nisem mogel več …
"Zdaj se je zgodilo, da me je nekdo v šoli brez razloga močno udaril v oko, nekaj časa ga sploh nisem mogel več odpreti … Pa norčujejo se iz mene zaradi priimka, pravijo mi prašič in take stvari. Nekoč sem vzel škarje in sem se porezal po obrazu in po roki, tukaj, po glavni žili. Tako mi je bilo hudo, da se sploh nisem mogel več nadzorovati. Takrat sem hotel … hotel sem umreti …”

Odkar so ga vrstniki zasledovali, zgrabili in nato obmetavali s kamenjem, še ne 13-letnik na tako dokončno rešitev pogosto pomisli: "Pogosto, ja, pomislim, da bi umrl. Sicer tega ne bi smel, ampak …”

Tudi starša kdaj v brezizhodnem položaju pomislita, da bi za otroka poiskala skrajno rešitev: "Dejansko včasih, ko si obupan, ko živiš res samo ob vodi in kruhu, pomisliš, kaj če bi jima bilo bolje v rejniški družini. Po drugi strani pa … morda bi res imela nova oblačila, boljše možnosti in ne bi bila lačna - kaj pa njuna psiha? Nekoč sem Eriku omenila tudi to možnost, pa je bil povsem šokiran. Rekel je: 'Mami, raje sem lačen, kot da bi šel stran od tebe in očija.'”

Rešitev kot na dlani, a hkrati tako nedosegljiva …
Rešitev, vsaj odhod iz vlažnega in plesnivega stanovanja, je blizu in hkrati tudi tako daleč: našli so drugo najemniško stanovanje, občina bi jim lahko subvencionirala del najemnine, stanovanje so si tudi že ogledali, a jim nikakor ne uspe zbrati niti denarja za polog, kaj šele za potrebno, pa čeprav rabljeno opremo: "Nimava za polog, malo več kot 600 evrov. Takoj ko bova plačala, dobiva pogodbo in ključe. Stanovanje je suho in lepo, manjka sicer oprema, predvsem pa nas skrbi, kje bomo dobili kuhinjo in nekaj dodatne opreme. Tudi za najemnino bo težko, ampak od tod moramo oditi … Samo tako vidiva rešitev za boljšo prihodnost otrok.”

Jana Vidic, Val 202