“Res je bil vesel, in verjamem, da jim je prišlo prav vse, kar smo zbrali. In ker imam sama majhne otroke, vem, kako hudo je, če jim ne moreš ničesar ponuditi, tako da je bil občutek res lep." Tak je bil sklep prve prireditve, ki jo je prav za družine iz projekta Botrstvo v domačem plezalnem klubu organizirala naša sogovornica. K projektu Botrstvo jo je pritegnila prijateljica, ki je že pomagala izbranim družinam. Najprej je Mojca postala botra fantku, a je želela narediti še več in tudi na drugačen način.

Že dolgo je Botrstvo mnogo več kot le projekt, ki zagotavlja botre otrokom, ki jim nakazilo po 30 evrov na mesec pomaga lažje živeti. Že po nekaj objavljenih zgodbah lani spomladi je zavedanje, da je veliko družin potrebnih pomoči, spodbudilo naše poslušalce k zelo raznolikim zamislim, kako zagotoviti denarno ali drugačno materialno pomoč družinam iz naših zgodb.

Mojco je organizacija prve, več kot uspešne akcije, spodbudila k naslednjemu, sploh ker je spoznala, kako zelo so bili povabljeni naklonjeni humanitarnim dejanjem.

“Pričakovala sem, da bo kdo kaj pokomentiral, morda pogodrnjal, kaj se gremo. Toda ne, klicala me je celo ena od mamic in povedala, da se srečanja sicer ne bodo mogli udeležiti, da pa bi na vsak način radi sodelovali pri zbiranju stvari, tako da sem bila res prijetno presenečena.”

Do podobnega srečanja s humanitarno noto v enem od ljubljanskih teniških klubov, ki se ga je udeležilo že več kot 120 družin, je bil le še korak: “Spet nam je uspelo zbrati veliko, to so bile vreče in gore opreme, hrane, igrač, stolček za hranjenje, tudi veliko denarja se je zbralo. Imela sem kar nekaj dni dela, da sem vse razvrstila po potrebah posameznih družin, spet je bilo stvari za poln avto za vsako družino. Z njimi smo se srečali in najbolj se spomnim srečanja z mamico samohranilko s tremi otroki. Na srečanju je bil ob njej najmlajši fantek. Iskreno se je razveselil podarjene igračke. Res je bilo lepo."

“Vse to je name vse skupaj tako vplivalo, da se ne bom ustavila. Vedno znova se zagotovo porodi kakšna zamisel, kako pomagati, na začetku najbrž le za kratek čas, razmišljam pa tudi o dolgoročnejši pomoči za otroke v stiski.”

Vse dolgoročnejši pa postaja tudi projekt dijakinj Srednje ekonomske šole Slovenj Gradec in Muta, ki so pri predmetu projektno delo sprva zasnovale projekt Humanitarnost. To naj bi bil manjši projekt treh deklet, ki se je s prodajo drobnih, večinoma doma narejenih izdelkov začel v prednovoletnem času. Diana Ferenčak: “Ko smo začele prodajati naše izdelke, je bilo res neverjetno. Ljudje, ki so kupovali naše ročno izdelane adventne venčke, so bili največkrat zelo presenečeni, da že tako mladi ljudje razmišljamo o humanitarnosti in pomoči. Marsikdo je prav zato pristavil evro ali dva več. Ne znam opisati, kako neznansko lep občutek je bil to!”

Z zbranim denarjem so že ob novem letu z drobnimi darilci obdarile otroke, ki so božične praznike preživljali v slovenjegraški bolnišnici, in ker je nekaj denarja ostalo, so na pobudo razredničarke iskale še kakšno zamisel za donacijo, pravi dijakinja Patricija Vetrih: "Skupaj z razredničarko Natalijo Černjak smo se odločile za Botrstvo, za Izakovo zgodbo."

“Najbolj nas je prizadelo, da si je želel le žogo, pa tudi to, da je moral po smrti matere za eno leto v rejništvo. To je bilo za nas nepredstavljivo. Kupili smo mu žogo in nekaj nogometne opreme in mu vse tudi poslali. Kakšno veselje je bilo že, ko smo zbrale denar z venčki in nakitom in smo ga nesle na banko. Ne znam povedati, kako lepo je to!”

Nakazanih 200 evrov je bilo prelomnih tudi za odločitev, da bodo odslej vsak mesec od svojih žepnin prispevali za Izakovo. Projekt pa ni ostal odmeven le v šoli, predstavile so ga tudi na lokalni televiziji, je še zdaj navdušena tretja pobudnica akcije, Jasna Pačnik: “Vsi so bili res navdušeni, vsak nas vpraša, kako se počutimo in kaj vse smo naredile in res nihče si ne more predstavljati, da smo tako mlade dosegle tak uspeh in da sploh razmišljamo o takih projektih. Tudi v šolski dijaški skupnosti smo predstavile idejo in prosile predstavnike drugih razredov, naj sošolce seznanijo s tem, da lahko tudi oni postanejo botri, tako kot je postal naš razred. Pravzaprav smo na določen način postale že vzornice!”

In to sploh ne samo vrstnikom.