Sodelavka medobčinskega društva prijateljev mladine Ajdovščina Gordana Maroh Črv poudarja: “Žal smo imeli tudi primere, da smo s tem denarjem plačali denimo tudi račun za elektriko, ker je bila to takrat najbolj pereča težava družine in žal ni šlo drugače ...”

Trenutno je na Ajdovskem še deset otrok, ki čakajo na svojega botra, nove vloge pa kar prihajajo, saj je ob vedno večji brezposelnosti, ki ji ni videti konca, ta pomoč res dragocena: “30 evrov se res ne sliši prav veliko, a če gre za družino, v kateri sta oba starša brezposelna in imajo tri, štiri ali več otrok, je 30 evrov, ki jih dobi vsak izmed otrok, že skorajda malo premoženjce in je res zelo, zelo dobrodošlo.”

Mi bodo vzeli otroka, če priznam, da sem v stiski?
Nekateri starši prvič obiščejo to območno društvo prav zato, ker so slišali za Botrstvo, večino otrok pa predlaga šolska svetovalna služba, ki je z društvom že vseskozi zelo povezana. Včasih pa se zatakne tam, kjer so tudi prostovoljci najmanj pričakovali: “Predvsem gre za strah, da bi boter od otroka karkoli zahteval, imamo nekaj primerov, ko so se starši dejansko bali, da bodo botri prišli na njihova vrata in jim hoteli odpeljati otroke. Neka mama se je tega res zelo bala, da ji bodo zaradi tega otroka odvzeli, in tukaj imamo še nekaj dela, da staršem razložimo, da so otroci varni.”

“Ne morem verjeti, da so nam pripravljeni pomagati ljudje, ki nas sploh ne poznajo!”
Gospa Vladka Škof, ki je že več kot tri desetletja kot prostovoljka predsednica Metliškega društva prijateljev mladine, pravi, da sami takih izkušenj kot primorski kolegi niso imeli. So se pa v njihovem območnem društvu odločili za zelo aktiven način upravljanja s sredstvi, ki jih nakazujejo botri.

Zato ne le, da gospa Vladka pozna prav vsakega otroka in družino, pač pa tudi natanko ve, za kaj in kdaj so bila botrska sredstva porabljena: “Ta denar se zbira pri nas na tekočem računu Društva prijateljev mladine in za vsakega otroka posebej vodimo evidenco njegovih prilivov in tudi porabe, skupaj naredimo načrt, za kaj bodo sredstva porabljena. Včasih seveda na računu ni dovolj denarja za poplačilo nekih stroškov, pa počakamo mesec, dva, včasih tudi več, da lahko poravnamo načrtovan strošek. Tako da se tudi ljudje učijo, kako tudi z morda manjšimi sredstvi kar se da skrbno ravnati in jih čim bolje izkoristiti. Na nek način jih učimo tudi ravnanja z denarjem in mislim, da je to pomembno za mlade ljudi.”

Toda ne gre le za denar, s katerimi je nekdo prvič lahko kupil svojo posteljo ali ostal enakovreden sošolcem na letovanju, gre tudi za pomembno sporočilo, da niso pozabljeni in niso sami: “Neštetokrat so me vprašali, pa kdo je ta človek, ki nam daje denar, ne da bi nas poznal? Pred kratkim mi je rekla ena od babic, da ne more verjeti, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati, tudi če ne vedo, komu je ta denar namenjen!”

Ker so prvi botri vstopili v projekt, ko so pravila še narekovala, da boter neznanemu otroku plačuje po 30 evrov vsaj eno leto, se zdaj tudi nekaterim belokranjskim otrokom ta pomembna donacija izteka: “Kar tesno mi je pri srcu, kako bom povedala otroku, da tega zdaj ne bo več … In zato sem zelo hvaležna vsem botrom, seveda tudi tistim, ki vztrajajo in nadaljujejo vplačevanje pomoči. Zelo bi bili veseli, če bi bilo možno, da bi jo ti otroci imeli vsaj do takrat, ko končajo osnovno šolo ali pa tudi do konca srednje šole. Vemo namreč, da trenutno srednješolci nimajo štipendij, zato jim ta pomoč pride zelo prav.”

30 evrov otroku pomeni, kot bi mi dobili pokojnino ali plačo!
Tudi na drugem koncu Slovenije, na območju Ormoža, Ptuja, Maribora in drugih manjših mestih in krajih je Botrstvo prineslo nekaj olajšanja več kot 250 otrokom in njihovim družinam, pravi dolgoletna prostovoljka in humanitarna delavka Jožica Mikić Horvat: “Otrokom to pomeni ogromno! Sprva smo mnogim plačevali malico ali sofinancirali kosilo, zdaj, po spremembi zakona, pa jim lahko s temi sredstvi omogočimo nakup šolskih potrebščin, hrane ali oblačil in obutve. Že to, da imajo otroci občutek, da nekdo misli nanje in da imajo 30 evrov mu pomeni, kot bi mi dobili pokojnino ali plačo! Tudi v družinah se ta sredstva poznajo, za tiste, ki nimajo res ničesar, pomeni hrano, morda celo za cel teden. Tudi v Podravju je namreč vse manj sponzorjev in donatorjev, revščina pa je vedno. Podjetja umirajo drugo za drugim, v kratkem pričakujemo stečaj Mariborske livarne in novo množico brezposelnih. Že zdaj veliko družin živi zgolj od že tako nizkih nadomestil za čas brezposelnosti, ko se jim izteče še to, so velikokrat povsem brez sredstev. In takrat botrska sredstva še posebej veliko pomenijo.”

Pričakovali smo, da bo iskanje dela čez mejo, v Avstriji, prineslo več olajšanja, a tudi tam gredo podjetja v stečaj ali pa so naši delavci izigrani tudi tam in tudi tam ne dobivajo plač ali honorarjev, zato so starši Botrstva res veseli in mi vsi srečni poročajo, kaj vse so lahko kupili prav s temi sredstvi. Pri tem pa zelo pazimo, da je ta denar res namensko in premišljeno porabljen. Pri družinah, ki jim ne moremo povsem zaupati, da bodo denar res racionalno porabile, pa se odločamo za poplačilo njihovih položnic ali pa za izdajo naročilnic za prehranske izdelke.

Možnost ponuditi Botrstvo je nekaj najlepšega na svetu!
Dragica Poznič, sekretarka medobčinskega društva prijateljev mladine Celje, meni, da je možnost ponuditi družinam vsaj 30 evrov pomoči mesečno izjemno pomembna tudi za prostovoljce: “Tu se srečujemo s tako krutimi usodami! Otroci nimajo ničesar, nimajo življenja, ni radosti, ni veselja, ker jim starši ničesar ne morejo nuditi, s tem pa smo jim odprli svet! Res je morda “samo” 30 evrov, a zanje je tudi pet evrov veliko, ker nimajo res ničesar!”

Kljub temu starši težko zberejo pogum za iskanje pomoči: “Največkrat mi poiščemo družine, veliko je takšnih, ki jih je sram in se ne odločajo, da bi zaprosili za pomoč pri naši organizaciji in do takih moramo priti mi. Starši se ne želijo izpostavljati.”

Čeprav tudi uradni podatki še kažejo, da skoraj polovica družin ne zmore več plačevati najnujnejših mesečnih stroškov preživetja, revščina še zmeraj ostaja tabu in vse prevečkrat se starši čutijo zanjo krive in odgovorne. Mnogi si očitajo, da zaradi lastne nesposobni ne zmorejo več poskrbeti za preživetje otrok in da je iskanje pomoči na nek način priznanje tega. Toda ko zmorejo tudi ta korak, družinam velikokrat teh 30 evrov prinese nemalo olajšanja: “Veliko je staršev, ki jokajo, ko zvedo, da bodo dobili ta skromen prispevek.”

In po skoraj 35 letih dela tako kot mnogi drugi prostovoljci tudi Dragica Poznič občuti hvaležnost in olajšanje, da imajo lahko njihovi humanitarni delavci prvič sploh možnost družinam ponuditi tako, redno pomoč: “Sploh ne morem verjeti, da imamo tako možnost, res nam veliko pomeni, da lahko otroku sploh kaj ponudimo, saj svojih sredstev nimamo, donatorjev in sponzorjev je vse manj in zato je ta možnost nekaj najlepšega na svetu!”