Ker je sama doživljala otroštvo, kakršnega ne bi privoščila nikomur, razmere, v katerih odraščajo njene štiri punčke, še toliko bolj doživlja kot osebni poraz. S tem težko živi, iz dneva dan teže. "Vsak dan dobivamo na vrata izvršbe in že nekaj časa ne vidim več izhoda. Že večkrat me je imelo, da bi kar odšla in hodila, hodila … dokler ne bi nekje umrla … Včasih razmišljam, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo več, ko vidim, da ne morem ničesar več kupiti, ko jemo vedno isto, vsak dan makarone. Vse mogoče mi hodi po glavi. Toliko sem že prosila naokrog in ne vidim več nobene poti, nobene pomoči …"

"Mami, kaj bo z nami? Mami, zakaj nam ne pomagajo?"
Zaradi birokratskih zapletov in toge zakonodaje mora šestčlanska družina s tremi šolarkami in dveletno punčko že nekaj mesecev preživeti le s 541 evri otroških dodatkov. Več kot to jim trenutno ne pripada in jim tudi ne bo, dokler ne bodo rešili zapleta z banko. Oče štirih deklic je pred dvema mesecema sicer spet dobil zaposlitev, a še ni prejel nobene plače.

Minuli teden se mu delodajalec sploh ni več oglasil na telefon. "Skoraj vse račune imamo neplačane, dolžni smo vsaj 800 evrov za kurjavo, nekaj več kot 600 za skupne stroške, prav toliko dolgujemo tudi za elektriko. Iz dneva v dan čakamo, kdaj nam bodo kaj izklopili, kdaj nas bodo deložirali … Ne vem več, kaj naj sploh rečem otrokom, ko začnejo jokati in sprašujejo: “Mami, kaj bo z nami, zakaj nam ne pomagajo?” Vsak dan je teže …"

Nepopisen strah, da bi zaradi dolgov morali iz socialnega stanovanja, se zajeda tudi v vsakdanjik 14-letne Mirjam: "Zelo me je strah, da nas bodo vrgli ven. Nočem živeti na cesti. Zvečer, preden grem spat, si rečem: kaj pa, če nas bodo res? Ko si umivam zobe, gledam v ogledalo in razmišljam, ali nas lahko izselijo takrat, ko bom v šoli in bo mami sama doma. Tega me je zelo strah, še posebno zdaj, ko ne mami ne oči nimata službe. Tudi v šoli ves čas razmišljam o tem. Kar tresem se, saj se res lahko vse spremeni v eni sami sekundi. Nikoli nismo imeli veliko, a tudi dolžni nismo bili …"

Včasih se mi zdi, da bom kar umrla od lakote
Dolgovi naraščajo, čeprav tako varčujejo, da večkrat zmanjka hrane tudi za otroke, prizna mama. "S hrano je zelo težko. Dobimo marmelado, zdaj smo na Rdečem križu dobili pašteto in punce so bile zelo vesele, da je vsaj malo spremembe, sicer pa res ne vem več, kaj bi jim dala. Ne le, da jemo vedno isto − pač tisto, kar dobimo pri humanitarnih organizacijah − večkrat se zgodi, da sploh ničesar nimamo in nič ne jemo. Takrat spimo dlje, da bi lahko jedli le en obrok na dan. Meni pa je, odkar ne dojim več, tako ali tako vseeno, tudi če pojem le žlico riža. Ja, velikokrat smo lačni ..."

Večkrat tudi starejši ostaneta nekoliko lačni na račun mlajših sestric, ki še ne moreta doumeti, zakaj so tako pogosto brez najosnovnejšega. "Ko nimamo ničesar več, poskusimo zaspati, da bi malo umirili lakoto. Včasih, ko mi grmi v praznem trebuhu, se mi zdi, da bom kar umrla od lakote. To je precej pogosto, vsaj trikrat na teden se nam zgodi, da hrane zmanjka in smo v veliki stiski …" premaguje jok najstarejšo Mirjam.

Za tri starejše deklice je vsaj ob delovnih dneh odrešilna bilka šolska prehrana, najtežje je zagotoviti zdravo in pestro hrano za najmlajšo, kodrolaso dveletnico, za katero doslej v vrtcu še ni bilo prostora. "Ne morem kupiti niti sadja, punčka ima rada banane, a jih že dolgo nisem kupila, zelo zelo dolgo … ne morem kupiti ene same banane za štiri deklice, štiri banane pa so več kot evro in tega si ne moremo privoščiti. Včasih ji starejše sestrice prinesejo sadje od šolske malice. Hudo je, težko …"

Najraje bi zbežala v gozd, da me nihče več ne bi videl …
"To poskušam čim bolj skriti pred sošolkami, da ne opazijo, kaj se nam dogaja. Rečem, da imam doma tako in tako majčko, res je lepa, nočem je uničiti, zato je še ne nosim …"

Tudi ko zmanjka nekaj evrov za šolske izlete, Mirjam poskusi iskati izgovore. "Zelo pogosto … Zdaj smo imeli ekskurzijo, ki naj bi trajala do šestih zvečer, pa sem se izgovarjala, da je to zame predolgo in da bom preutrujena … V resnici pa je stala nekaj evrov, ki jih nismo imeli, in sem morala ostati doma. Na neki drugi ekskurziji so si sošolci ogledali rojstno hišo Simona Gregorčiča, povedali so mi, da je bilo zelo lepo, da so si ogledali tudi spomenik in cerkvico. Meni pa je bilo hudo, ker tega nisem videla in ker vem, da tudi ne bom, saj je predaleč … Ne morem niti v šolo v naravi, ker je še draže. Oni se tam zabavajo, jaz pa moram ostati doma." Po licih lepe deklice tečejo solze. "Zelo težko mi je, tako ne morem več. Najraje bi zbežala v gozd, da me ne bi nihče več videl …"

Otroštvo, oropano dekliških želja
Čeprav se ji zdi vse skupaj nerešljivo in se vse bolj zaveda, kako zelo je skupaj s sestricami zaradi dolgov in brezposelnosti oropana otroštva z malimi dekliškimi drobnarijami in željami, jih Mirjam le nekaj našteje: "Zelo si želim, da bi imela kolo s košarico spredaj, v katero bi lahko postavila torbico in se peljala kamor koli, da mi ne bi bilo treba pešačiti. Želimo si tudi kakšne nove barvice, saj smo jih že čisto porabile in si jih moramo izposojati. In rada bi, da bi dobile kakšne lepe čevlje in oblačila, morda tudi, da bi si lahko kdaj v trgovini izbrala kakšne uhančke, zapestnico ali drugačen nakit, čisto poceni, samo da bi ga imela … Tudi sestrici bi potrebovali kolesi, mlajša pa si še bolj kot kolo želi rolerje."

Otroci, ki so jim že rabljena kolesa in rolerji nedosegljivi, težko na glas sanjajo o čem večjem. Tole je Mirjam povedala šele, tik preden sem odšla: "Obe s sestro bi radi obiskovali tečaj angleščine, da bi jo bolje znali in bi imeli boljše ocene v šoli …"

Mirjam še upa, da bo izhod iz revščine mogoč, mamo pa boj z nenehno stisko in depresijo vse bolj hromi. "Upam, da bo kdaj bolje … A ne vem, kako bo z mano …"