"Začela sem krvaveti in po začetku šestega meseca sem rodila dva drobcena fantka, velika po 36 centimetrov – vsak je tehtal le kilogram. Nismo vedeli, ali bosta preživela. Dva meseca sta bila na intenzivni negi v inkubatorju, ker nista mogla sama dihati, najbolj pa me skrbi, ker ima Klemen cisto v glavi in nekakšne lise na jetrih in nihče še ne ve, kaj to pomeni za fantkovo prihodnost. Opraviti moramo še nekaj preiskav." Tako velikansko srečo, ki je prišla z roko v roki z nesrečo, opisuje mama 13-letne Maše ter osemmesečnih dvojčkov Klemna in Tilna.

Bosta preživela? In kako bomo preživeli?
Takoj po njunem rojstvu se je strahu, ali bosta fantka sploh preživela, nenadoma pridružil še strah, kako bo sploh lahko živela družina. Mama je imela že vrsto let le honorarno službo in jo je ob hospitalizaciji seveda izgubila, očetu pa je delodajalec že dolgo obljubljal redno zaposlitev.

"Ampak potem so se stvari obrnile. Ko sem rodila, je čez 14 dni ostal partner brez zaposlitve, čeprav so mu obljubljali drugače. Potem tega na lepem ni bilo več. Bilo je tik pred božičem in to je bilo hudo, prehudo … Ostali smo brez vsakršnega dohodka. Po dveh mesecih v porodnišnični intenzivni negi sem prišla z drobnima dojenčkoma v mrzlo stanovanje, nismo imeli s čim plačati ogrevanja, nismo imeli ne za hrano ne za pleničke, nismo vedeli, kako bomo plačali najemnino. Imela sem nekaj malega oblačilc, saj je bil porod prezgodaj in nismo imeli še ničesar pripravljenega. Bilo je hudo, prehudo."

Pripravim preredko mleko. In se nato v kopalnici zjočem.
"In pravzaprav je še zdaj tako. Posodica s prilagojenim mlekom zadostuje za dan, dan in pol, zato moram varčevati tudi pri tem. Zdaj jesta že gosto hrano, zdravnica pravi, da jima je treba skuhati res kakovostno zelenjavo, meso, žita, olja … pa tega nimam. Mesa ni, zelenjavo dam, ko jo lahko kupim, sadje tudi. Večina obrokov je zato mlečnih, v vodo primešam manj novalaca, kot bi ga morala, ker se bojim, da ga ob koncu meseca sploh ne bom imela več. In pri žitnih kašicah tudi. Samo tako nekako pridemo čez mesec. Ne gre drugače. Kljub temu včasih ne uspe. In zmanjka vsega."

"Ko zmešam preredko mleko ali kašico, mi je res hudo. Grem v kopalnico in se zjočem v brisačo, da me ne bi slišala tudi Maša. Imam neznansko slabo vest, zato ne spim, prejokam noči, trpim, to me prav ubija … grozen občutek. Za umreti. Res. Zmanjka mi tudi sadja, ker ne morem kar v trgovino, pa kupiti kilograma banan ali jabolk. Če ne najdeš zaposlitve ali dela, si brez dohodkov, najemnino in druge položnice moraš redno plačevati, ne moreš potem kar tako dati dveh evrov. Marsikdo reče: Saj dva evra ni veliko. A če nimaš, je dva evra veliko."

Tudi plenice so drage, sploh ker sta dojenčka dva. Najbolj boli, pravi njuna mama, ko bi ju bilo treba že previti, pa še čakam in ju pustim predolgo v njih, da plenic pozneje ne bi zmanjkalo … Težko ji je, ko ju gleda, pravi, medtem pa ji solze kar tečejo po licih …

"Ne moreš kupiti stvari, ki bi jih nujno potreboval, nikakor. Že dva tedna smo brez toaletnega papirja, brez zobne kreme. In si umivam zobe brez nje, da kremo prihranim za hčerko. Tudi s šamponom je tako, hči ga potrebuje, ker ima dolge lase, in ga prihranim zanjo … Nimamo za zobne ščetke, za kremice za vnete otroške ritke, le redko lahko kupim pralni prašek. Vsekakor ga ne morem kupiti vsak mesec, je predrag. In potem perem kar na roke z nekaj navadnega mila. Ampak teh oblačilc je veliko in zelo težko se sušijo. Zelo si želim, da bi lahko imela sušilni stroj, ker bi mi res zelo olajšal življenje, ampak …"

Še ena mrzla zima za drobcena fantička
Na roko oprana oblačila se ob mrzlih radiatorjih res slabo sušijo. In kljub dvema drobnima nedonošenčkoma jih čaka še ena mrzla zima. Ogrevanje je že ob skoraj povsem zaprtih radiatorjih zanje velikanski strošek.

Mama zdaj zaradi zahtevne nege dvojčkov s posebnimi potrebami dela tako ali tako ne more niti iskati in ga še vsaj leto dni ne bo mogla. Mož pa kljub vsakodnevnemu intenzivnemu iskanju in neštetim oddanim prošnjam dela ne dobi.

"Celo vprašal je nekega obrtnika, ali bi lahko prihajal delat zastonj, da bi se le naučil še kakšnih dodatnih veščin, pa ni šlo. Zelo je potrt, vse noči ne spi, hodi po stanovanju sem in tja, našla sem ga že za mizo, ko je jokal … saj ga nikjer, ampak res nikjer ne vzamejo. Dobi kvečjemu obljube, da ga bodo poklicali, pa ni potem nič iz tega. Pravijo, da služb ni, dela pa, kolikor hočeš. Toda po najinih izkušnjah kljub trudu ni uspeha, a je priden, res … ampak …"

Če smo kam povabljeni, mi prijateljica posodi svoje čevlje
Trinajstletna Maša, navdušena športnica in glasbenica, ki svoje talente lahko razvija le v brezplačnih obšolskih dejavnostih, je zadnja nova oblačila in obutev dobila pred skoraj dvema letoma. "Imam te čevlje, pravzaprav superge, ki jih zmeraj nosim. Saj so že zguljene in zdaj, ko je hladno, me v njih že zebe, ampak potrpim. Bi rada imela "piščančke", ki so zdaj popularni in tudi topli so, ampak vem, da veliko preveč stanejo. Če smo kam povabljeni, pa sva z dobro prijateljico dogovorjeni, da mi takrat posodi svoje čevlje."

Ima tudi samo ene kavbojke. "So že raztrgane, a mi jih je prababi zašila. Pa trenirke nosim ene in iste. Ko me že vsi sprašujejo, ali nisem v isti že tri dni, se zlažem, da se mi druge stvari doma sušijo. V jopici me ob jutrih že malo zebe, ampak, saj bo … toplejše jakne za to zimo še nimam."

In drobne laži so uporabne, tudi ko Maša pojasnjuje, zakaj nima vseh nujnih šolskih potrebščin … "Nimam še delovnega zvezka za glasbo in učbenika za matematiko. Si večinoma izposojam, a me učitelj kdaj že nadere, zakaj ga nimam. Pa se zlažem, da sem ga pozabila doma ali pa da sem ga izgubila."

Konec meseca, ko zmanjka tudi hrane za dvojčka, je res hudo …
Maša ve, da bo še dolgo brez nujnih stvari, ker meseca finančno nikakor ne zmorejo preživeti. Še posebej težko je proti koncu, ko je vse bolj jasno, da bo denarja zmanjkalo za najemnino in vsaj del nujnih položnic. "Do srede meseca še nekako gre, proti koncu pa res ostanemo povsem brez vsega. Ničesar ni takrat, niti hrane za Klemna in Tilna. Saj je tudi zame ni, ampak lažje zdržim, njima pa je težko, ker sta še majhna." Kadar jokata in mama pravi, da nima ničesar, jima včasih nadrobi kak piškot, da pojesta vsaj nekaj. Včasih pa ne ve, kaj sploh bi naredila, ker nima nobene kašice več.

"Takrat ju malo zabavam in se hecam z njima, da vsaj malo pozabita in nehata jokati. Jokata zaradi lakote, pa najbrž tudi zato, ker čutita, kako je mami v stresu, in tudi vidita, da joka. Tudi name to zelo vpliva. Ko slišim, da mami joka, grem v sobo in poslušam glasbo. Vidim, kako težko živimo in v kako hudi stiski smo, zato se težko učim. Tudi med testi me misli večkrat odnesejo in me mora učiteljica opomniti, naj pišem …"

Maša ima veliko večje skrbi, kot so šolske ocene …
"Zelo me skrbi, da ne bomo imeli za hrano, da ne bo za stanarino in se bomo morali izseliti, saj nimamo kam. Sploh zdaj, ko sta bratca tako majhna, je zame to res velika skrb. In že tako me skrbi veliko stvari …" In morda kmalu pride še ena … Mama prav te dni čaka na izvide. Izvedela bo, ali njeno vse slabše počutje morda pomeni, da se je vrnil tudi rak.
Jana Vidic, Val 202