Če se je pa zgodilo, da smo šli lačni spat, pa sta se ponoči zbujala in spraševala: mamica, zakaj mi nimamo za jest, zakaj drugi otroci lahko jejo? Z možem se odpovedujeva hrani, da imata vsaj onadva kak topel obrok na dan, vsaj približek. Znava biti tudi 14 dni samo ob kruhu in vodi. Čeprav mož cele dneve opravlja težka fizična dela."

"Včasih se ga usmili kdo izmed sodelavcev in plača malico. Ampak to je dopoldanska malica, on pa dela do pete, šeste, včasih tudi sedme zvečer. Ko pride domov, se samo stušira in leže, ker tudi moči nima več …" je spomladi vsakdan svoje družine opisovala mama trinajstletnega Erika in njegove štiriletne sestrice.

"V hiši je vlaga, je mrzlo, ne glede na to, koliko greješ, piha pod okni, stvari sploh ne moremo imeti v omari, ker je vse vlažno. Lahko še tako zračiš, pa smrdijo po vlagi, tudi plesniva postanejo, tudi omare so zadaj plesnive, ker vlaga dejansko teče po stenah …"

Vlaga pa je na Erikovo življenje močno vplivala tudi zunaj stanovanja: "Vsa oblačila mi smrdijo po vlagi. V šoli sedim sam, ker se skoraj nihče noče z mano družiti, ker me vsi zafrkavajo, ker nimamo denarja in ker mi smrdijo obleke … Zelo grozno.

Enkrat sem vzel svoje škarje in sem si zarezal po obrazu in po roki, tukaj, po glavni žili, tako mi je bilo hudo, da se sploh nisem mogel več nadzorovati … takrat sem hotel … hotel sem umreti …"

Zdaj je vse drugače!
Pet mesecev pozneje so za Erika lakota, vlažno stanovanje in vrstniško nasilje, ki ga je pripeljalo do obupa in samomorilnih misli, v veliki meri le preteklost. Odziv poslušalcev z zelo raznoliko pomočjo je bil tako velik, da se je družina že nekaj dni po objavi njegove zgodbe lahko preselila v prostorno in suho stanovanje. In spremembe so se kar vrstile.

"Vse je drugače, zdaj skupaj jemo, oblačila mi ne smrdijo več, sošolci me še malo zafrkavajo, ampak ne več toliko. Tudi veliko stvari smo dobili, sam sem dobil kolo, telefon s predvajalnikom glasbe in slušalkami, računalnik in pa torto za rojstni dan! Veliko mi pomeni tudi, da imam svojo sobo, sploh je tukaj lepše. Pa prvič smo bili skupaj na morju, zelo mi je bilo všeč, ker smo lahko skupaj plavali, nabirali školjke, pa rake in kakšne ježke. Prej tega nisem mogel reči, zdaj bom pa sošolcem lahko rekel, da sem bil tudi jaz na morju!"

Ne, tukaj nismo doma, tukaj je prelepo!
Da je sedanje stanovanje res nekaj povsem drugega kot prejšnje, vlažno in mrzlo bivališče, opisuje mama komentar Erikove 5-letne sestrice po prvi noči v novem domu: "Zjutraj je hčerka rekla: 'Mami, kdaj gremo pa domov?' Ker je mislila, da smo tukaj samo na obisku. Pa sem jo vprašala, ali ne bi ostala tukaj? In ko sem rekla, da smo zdaj tukaj doma, je rekla: 'Ne, tukaj nismo doma, tukaj je prelepo!'"

Mami, sem si jaz to res zaslužil, ali to le sanjam?
In v nov dom so prihajali paketi, pošiljke, ena izmed poslušalk je sama pripeljala za velik kombi hrane, priboljškov, oblačil, igrač in drugih prej zgolj želenih stvari. In toliko pomoči je presenetilo tudi otroka: "In potem vem, da je gospod prinesel računalnik za sina, ki ga je celo nadgradil, da bo uporaben tudi za igranje igric, pa me je sin ves čas spraševal: 'Mami, sem si jaz to res zaslužil ali jaz to sanjam? Mami, uščipni me!'"

Veliko je bilo poslanih tudi manjših pošiljk, ki so prinašale dobre želje in dajale družini pozitivno energijo: "Zelo veliko je bilo ljudi, ki dejansko niti sami nimajo, pa so vendarle dali v ovojnico 5 evrov in čokoladi za otroka, zraven pa napisali posvetilo. Mene je vsako tako posvetilo spravilo v jok."

Pravzaprav skoraj nobenega paketa ni bilo brez priloženega posvetila: "Posvetila se te dotaknejo. Spomnim se paketa iz Gorenjske, v katerega je pošiljateljica priložila tudi svečke in dodala posvetilo: "Ko otroka zaspita, si z možem vzemita čas zase." Dejansko vidiš, da ljudem ni vseeno, dobiš občutek, da nisi sam. Prej sva imela občutek, da tako ali tako ni nikomur mar, zdaj vidiš, da nisi sam!"

Ni besed za te občutke!
Njihovo življenje se je spremenilo nepredstavljivo na bolje, niso pa vse težave izginile kot z zamahom čarobne paličice. Vsi meseci in leta brezizhodne stiske so pustili resen pečat na zdravju Erikovega očeta, strah, kakšna bo finančna prihodnost, stanuje z njimi tudi na novem naslovu: "Še vedno je prisoten strah, ne morem reči, da ga ni. Ko mi je najhuje, najtežje, grem prebirat elektronsko pošto. In vsako posvetilo imam posebej shranjeno. To berem in kot da bi mi dalo zagon in novo upanje, zelo veliko mi pomenijo vse njihove besede.

To je v bistvu novo življenje. Še vedno so rane zažrte v nas, se pa borimo s tem, da bi se čim manj spominjali na to, kar je bilo prej in da bi to čim manj opazno preboleli. Včasih sam sebe vprašaš, s čim sem si to sploh zaslužila? Prej sem se spraševala s čim sem si zaslužila, da trpim, zdaj se sprašujem, s čim sem si zaslužila, da sem spoznala toliko dobrih ljudi?

Občutek imam, da je beseda hvala premalo. Da nekdo tako odpre srce nekomu, ki ga niti ne pozna … ni besed za te občutke!"
Jana Vidic, Val 202