Zdaj je Aleš že polnoleten in nimam možnosti dobiti niti nadomestila iz odškodninskega sklada več, bitka z očetom za Amadeja pa še traja," pripoveduje mama dveh fantov, ki zdaj seveda obžaluje, da so v srečnejših časih, ko sta bili pri hiši dve plači, najeli manjša posojila za obnovo dela starejše hiše.

Ob vsem, kar se jim je zgodilo, pa so prav dolgovi zdaj postali vzrok, da bo že čez nekaj dni njihov dom na dražbi.

"Službo sem izgubila po 22 letih, nenadoma sem bila tehnološki višek. Krediti, ki jih zato nisem več mogla plačevati, so nas pripeljali tako daleč, da bomo očitno ostali brez strehe nad glavo. Čeprav je to še edino, kar imamo, kar nam je ostalo. Izvršitelji so se kar vrstili pri vratih, pobrali so nam skoraj vse, kar so lahko. Nekaj časa smo spali na tleh, zdaj nam je uspelo dobiti podarjene postelje. A bi spali tudi na tleh, da bi le lahko obdržali dom.

Zmanjka za vse, za elektriko, vodo … Trikrat so nam že odnesli števec. Grozno je, ko si brez elektrike, grelnika, tople vode … Kot bi bili v srednjem veku. Tega ne želim nikomur. Pa za nas, "stare", še nekako gre, da pa otroci to doživljajo, da trpijo, tega si res niso zaslužili. Res je grozno …"

Stojimo v vrstah in čakamo
"Vsak dan se bojujem z vprašanjem, kaj bomo jutri jedli. Stojimo v vrstah in čakamo. Kam smo prišli ... Ni me sram, da stojim tam. Zdaj ne več. Bilo pa me je. Zelo. A ne gre več brez tega. Moram. Čeprav seveda s to humanitarno pomočjo ne moreš preživeti, ker otrok ne more vsak dan jesti riža in makaronov brez vsega. Pa še tega zmanjka. Najtežje je, da gledaš na vsak cent, ko greš v trgovino. Na cent. Če stane nekaj več kot dva centa več, kot imaš, tega ne moreš kupiti. Pa ti kljub temu zmanjka za hrano.

Oba sta športnika in bi potrebovala bistveno več. Najbolj si želita ribe, saj jih imata strašansko rada, pa kakšno ocvrto meso, ocvrt sir. Vse to smo si v starih časih še lahko privoščili, zdaj pa si tega ne moremo več kupiti. Hrane mi že tako povsem zmanjka."

Sploh si ne upam pomisliti, kaj bo, ko bosta izključena iz kluba
"Prikrajšana sta oba … za marsikaj. Najbolj se bojim, kaj bo z njuno športno dejavnostjo, ker je nikakor ne morem več plačati. Ne le vadbe, plačati ne morem niti nujne opreme, obutve, ščitnikov in žog, ki jih potrebujeta za trening, da na različne turnirje, na katere sta povabljena, sploh ne pomislim.

Že zdaj dolgujem skoraj 900 evrov, torej je jasno, da bosta zelo kmalu izključena. In sploh ne vem, kaj bo potem. Za šport živita, zato bo to zanju res velik šok. Kar nekako upam, da se to ne bo zgodilo, ker je to edino, v čemer se res potrjujeta in sta dobra ter sta vsaj v tem enaka vrstnikom. Res srčno upam, da se to ne bo zgodilo.

Že dolgo, dolgo nista dobila ničesar novega, a bi oba nujno potrebovala oblačila in obutev. Pomagalo nam je, da je bilo zunaj tako dolgo toplo in ju v supergah še ni zeblo. Treba ju bo obleči od nog do glave, to pa je res težko, saj predvsem za starejšega, ki ima zelo veliko številko obutve, pri humanitarnih organizacijah ne morem dobiti ničesar primernega."

Mlajšemu sem že hotela poiskati druge starše …
Kaj pravita na vse to, kar se nam dogaja?" Nad ničimer se ne pritožita, res ne. Na nekakšen svoj otroški način se skušata sprijazniti z vsem, kar smo že preživeli in kar nas še čaka. Amadej je v prejšnjem šolskem letu res zelo popustil v šoli. Starejši je postal bolj samotarski. Mislim, da je mlajši predvsem zelo prizadet, starejšega pa je sram. Za otroke je to vse skupaj strašno, sploh ker sta v občutljivih letih. Ne veš, kaj vse se jima plete po glavi. Zelo se bojim zanju. Najtežje je, ker sta tako žalostna. Ker pogrešata življenje, kakršno smo nekoč imeli. Dostojanstveno. Čeprav nas je vsa ta stiska tudi nekoliko bolj povezala."

"Kljub temu imam zelo slabo vest. Tako zelo, da sem mlajšemu že hotela poiskati druge starše. Pa nekako … vidim, da bomo pač skupaj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Njuna res edina želja je, da bi lahko ohranili dom. To je res še edino, kar imamo. In nimamo kam. Pa tudi povsem jasno je … kako bomo plačali najemnino, če zdaj nimamo niti za hrano. Kdo nas bo sploh vzel pod streho? Še avtomobila nimamo, da bi spali tam, kot to že počnejo nekateri, ki so – kot bomo najbrž mi – izgubili dom. Moji starši niso več živi, in ko si v tako strašanski stiski, tudi prijateljev ni nikjer več. Sami smo. Onadva imata mene, jaz njiju in to je vse. In ko človek ostane brez vsega, z dvema vrečkama v rokah, je, mislim, konec …"

Jana Vidic, Val 202