"Še sreča, da imamo v službi 'jokalnico', temnico brez oken, kamor hodimo jokat petega in šestega v mesecu, ko dobimo plačo. Žal je skoraj zmeraj zasedena in ne pridem na vrsto," je svojo mizerno plačo oplemenitila s humorjem mama dijaka Bojana ter šolarjev Špele in Jana. "Dobesedno zjokati se moraš, ker delaš, potem pa namesto da bi te nagradili in prepoznali tvoj trud, vsake toliko časa plačo le znižajo."

Toliko hrane gre skozi moje roke vsak dan …
In kot v posmeh temu, da starši ne morejo zaslužiti niti za to, da bi po plačilu stroškov lahko kupili še hrano, mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.

"Sem kuharica in vse dneve kuham otrokom hrano. Doma pa … velikokrat za hrano nimam denarja. Nimam. Toliko hrane gre skozi moje roke vsak dan, toliko kuham, pečem … sinu pa ne morem plačati kosila. Ne morem, ker nam finančno ne znese," sicer optimizma in humorja polna mama umolkne in nato komaj slišno doda: "Ni dneva, da v službi ne bi pomislila na to …"

In takoj zanika utemeljenost prepričanja številnih, da se kaj takega kuharici vendarle ne more zgoditi: "Mi pravijo, saj delaš v kuhinji, zagotovo lahko odneseš kaj domov. Toda tega ni več. Včasih so nekateri res lahko nosili domov, danes pa so normativi jasni in toliko moraš skuhati. Pa tudi v šolah ne ostaja več toliko hrane, da bi jo metali stran."

Brez kosila ne morem h krožkom …
In če nimaš kosila, si ne le lačen, ampak je treba takoj po pouku domov, potoži četrtošolec Jan: "Če bi imel kosilo, bi lahko šel še h glasbenemu in likovnemu krožku, pa na dodatno uro angleščine. Zdaj pa ne morem, ker nimam kosila. In mi je zato zelo žal." Pa še zoprno je, pravi Jan, ker je na kosilo ali nekaj podobnega treba čakati še nekaj ur: "Velikokrat sem, ko pridem domov, že lačen ali pa sem lačen že v šoli. Mami pride domov šele ob treh in šele takrat začne kuhati. Moji sošolci pojedo že ob enih, jaz pa moram čakati še dve uri ali pa še več."

Ko pa pride plača, se včasih zjočem
Jan ni upravičen do subvencije za kosilo, ker njegovi starši zaslužijo več, kot določa cenzus. Toda kljub dvema plačama starši na račun prejmejo le to, kar jima po poplačilu posojil banke še dovolijo obdržati:

"Da bi lažje shajali, smo se večkrat preselili. Vmes pa so se nabirali dolgovi in ti vse bolj rastejo. Plače pa so vse nižje. Pravijo, da se bodo še znižale – že ob novem letu za deset odstotkov – in da bo treba zanje še več delati. Delamo zjutraj od petih pa … dokler ni vse postorjeno. Nadur nam ne plačujejo. Včasih smo lahko namesto plačila dobili vsaj proste dneve, zdaj tega ni več. Delamo na terenu, v slabem vremenu, vročini. Nihče te ne vpraša, ali zmoreš. Treba je. Ko pa pride plača, bi se človek najraje zjokal. Včasih, ko te nihče ne vidi, se tudi res … zjočeš …," z nelagodjem priznava njihov oče.

A četudi svojemu otroku ne plačujeta šolskega kosila, družini na koncu meseca pogosto zmanjka.

"Zgodi se, da zmanjka za hrano zadnji teden pred naslednjo plačo. Včasih nimamo mleka, čeprav ga imajo otroci najraje. Četudi tako zelo pazimo na porabo in čeprav te vsi v vrsti pred blagajno grdo gledajo, ko unovčuješ bone za popust za nekatere izdelke. Pač, tako moramo živeti … Seveda to ni življenje, to je čisto životarjenje. In da sploh ne govorim, kolikokrat grem pozimi s kolesom v službo prehlajena, z vročino, samo zato, da bi plača ostala cena. Bolniškega dopusta si res ne morem privoščiti, saj ne bi dobila dodatkov in povrnjenih potnih stroškov."

Nove nogavice? Preveliko razkošje!
"In po 20 letih delovne dobe mi je hudo, ker si ne morem kupiti niti dvojih nogavic. Če se strgajo, jih zašijem, a se mi znova strgajo, tako da sploh nimam več kje pošiti, a novih ne morem kupiti. Ne morem, ne gre. Sploh ne pomnim, kdaj sem si lahko kupila kako novo oblačilo. Ne pomnim …"

In ko zmanjka tudi za hrano, čaka starša spet in spet izposojanje nekaj deset evrov pri tistih znancih, ki jih za tako uslugo sploh še lahko prosita: "To je najtežje … Velikokrat slišiš očitek, da ne znaš delati z denarjem, da že spet prosiš … Mirnega spanca že dolgo ni. Mislim, da sem zaradi dolgov in vsega tega stresa ob razmišljanju, kako jih bomo odplačali in kako bomo sploh lahko živeli, tudi zbolel. Ko greš k zdravniku, ti naštevajo, kaj vse moraš jesti in česa ne bi smel. Vendar si ničesar od priporočenega ne morem privoščiti. Pojemo, kar imamo, velikokrat je tako ali tako dovolj le za otroke. Zdaj se je bolezen poslabšala in zdravnica pravi, da bo treba na inzulin."

Bo bolezni sledila še izguba službe?
To pa ni najslabša novica, je zaskrbljen oče, še bolj kot samo poslabšanje bolezni ga skrbi, da bi lahko zaradi bolezni lahko ostal brez zaposlitve: "Dobili smo nove pogodbe o zaposlitvi, v katerih piše, da te lahko odpustijo, če zaradi slabega zdravja ne moreš opravljati dela. Že dva sodelavca sta zaradi zdravstvenih težav, ki sta jih dobila v službi, dobila odpoved. Včasih smo bili veliko bolje zavarovani, zdaj tudi tega več ni. Nasploh je prihodnost tako črna, da velikokrat sploh ne vidim več nobene svetle točke …"

Finančna stiska dobi nove podobe tudi takrat, ko otroci nenadoma zbolijo prav in samo na tisti dan, ko gredo sošolci na plačljivo predstavo, izlet, zimovanje, pa takrat, ko imajo v šoli fotografiranje, saj je za vse tri treba odšteti vsaj 20 evrov: "Včasih se zdi, da 20 evrov res ni veliko. Toda to je veliko. Če jih nimaš, je zelo veliko. In potem nam v šoli rečejo, saj bomo za šolo v naravi omogočili obročno odplačevanje. Toda če ni, nimaš kje vzeti. Če zaslužiš petsto evrov, jih ne moreš zapraviti sedemsto. In tudi večno si ne moreš od nekoga izposojati," je na nerazumevanje šolnikov jezna mama.

Bojan dela skoraj vsako soboto
"Najtežje mi je zaradi otrok. Veliko stvarem se morajo dopovedati. Najstarejši je bil zelo uspešen rokometaš, a to je bil precej velik mesečni strošek. In če bi treniral še naprej, bi se le še povečeval. Najtežje mi je bilo, ker se je sam tako odločil, rekel je, da vidi, da tega ne moreva več plačevati. Zelo težko je, da mora otrok pri tej starosti to razumeti. In še vedno je težko, ker bi najbrž bil zelo uspešen in bi morda to lahko postala tudi njegova poklicna pot, tako pa … počutiš se nesposobnega," po štirih letih odločitev še vedno težko sprejema oče.

Dodaten občutek nesposobnosti, da bi z lastnim delom preživela družino, daje staršema tudi to, da Bojan, dijak tretjega letnika, skoraj vsak konec tedna in tudi med počitnicami honorarno dela: "In ko dobi denar, mora prispevati za stroške za elektriko ali kaj drugega. Že tako komaj zmoremo, brez tega pa sploh ne bi zmogli," je razumevajočemu sinu hvaležna mama.

Zaradi delovnih sobot se Bojanu vse bolj krči tudi krog prijateljev: "Včasih sem ga vprašala, kako to, da v soboto zvečer ne gre kam ven s prijatelji? Pa je rekel, da je utrujen, ker je vse dopoldne delal s strankami, pa tudi, da nima denarja, ker si tega s petimi evri ne moreš privoščiti. Ne le, da jih je težko zaslužil, ve tudi, da si bo moral s tem denarjem kupiti stvari za šolo, ker mu midva ne moreva kupiti niti najnujnejšega in drugih potrebščin. Ne zasluži veliko. Če dela tri ali štiri sobote, zasluži 60 do 70 evrov, tako da mu na koncu ostane res malo denarja."

Plavanje, kitara, majhne drobnarije … same neizpolnjene želje
Janov prispevek k ohranjanju družinskega proračuna nad gladino so nenehno ista oblačila in čevlji, ki jih drži skupaj le še lepilni trak, pa dejstvo, da se je odpovedal učenju kitare v glasbeni šoli in plavanju, edinemu športu, s katerim bi se zaradi resnih težav s srcem sploh smel ukvarjati. Pri zunajšolskih dejavnostih vrstnikom še lahko "proda" izgovor, da si pravzaprav ničesar od tega sploh ne želi in da se vozi z maminim kolesom, ker je njegovo "prav zdaj v okvari", a v šoli je nekoliko težje skriti, da nimaš kake nadvse pomembne drobnarije:

"Včasih se zlažem, včasih pa iskreno povem, da česa nimam, in sošolce prosim, ali mi lahko kakšno stvar posodijo za kak teden: kak avto na daljinca ali res dobro zapestnico. Včasih mi je hudo, ker mi starši prav ničesar ne morejo kupiti, niti tega, kar imajo sošolci. Čeprav bi si želel, da bi mi lahko kupili tudi kaj takega, kar bi lahko posojal drugim, recimo barvice za risanje tetovaž, zlate in srebrne kulije, pa … mislim, da nič drugega," po

kratkem premisleku seznam konča devetletni Jan.

Še nikoli v življenju nisem imel v denarnici desetih evrov!
Ker so zdaj še tako drobne želje neuresničljive, se zelo veseli 30 evrov na mesec, ki jih bo kmalu lahko dobival zaradi projekta Botrstvo: "Zame je trideset evrov veliko, ker še nikoli v življenju nisem imel v denarnici desetih evrov. Razen če smo šli na kak šolski izlet in sem moral plačati zanj več kot deset evrov."