Nina je med tistimi sodelavci, ki vsak teden pred podelitvijo pomoči skrbno preverjajo dokumentacijo, potrdila in priporočila. Še pred nekaj leti so ljudje k njim prihajali predvsem po rabljena oblačila in obutev, stiska pa je tudi moščanske humanitarce privedla do tega, da so Mestno občino Ljubljana prosili za dodatne prostore, in zdaj v ulici z več kot pomenljivim pomenom, na Proletarski, s pomočjo donatorjev skušajo pomagati tudi lačnim.

Število teh je tudi letos silovito naraslo: "Zato imamo čedalje manj hrane in drugih nujnih stvari za gospodinjstvo, iz tedna v teden nam jih zmanjkuje in zelo bi bili veseli, če bi se še kdo odločil za donacijo. Da bi vsak lahko dobil vsaj nekaj tistega, kar nujno potrebuje za preživetje. Zdaj se vse pogosteje dogaja, da tisti, ki so na koncu vrste in pridejo na vrsto proti koncu uradnih ur, kljub dolgemu čakanju ostanejo praznih rok. Zato številni pridejo že uro ali več pred začetkom uradnih ur … Seveda so obupani in žalostni, če ničesar ne dobijo, poskusijo pač spet teden pozneje … A že dejstvo, da sme vsaka družina dobiti le en paket na mesec, kaže, da tovrstne pomoči zelo primanjkuje.”

ZPM Ljubljana Moste Polje namreč za pomoč v obliki hrane, obutve in drugih, za življenje tako nujnih stvari ne prejema nikakršnih javnih sredstev, razdeli lahko samo tisto, kar kdo podari. Zdaj ko je sezonskih del vse manj, ko je brezposelnih vse več, ko se zaradi dolgotrajne krize krhajo že tudi tiste socialne in družinske vezi, ki so v prvih zamahih pomagale blažiti socialne stiske, se vrsta staršev, babic in dedkov, predšolskih otrok, pa tudi novorojenčkov in nekoliko sramežljivih najstnikov na Proletarski 1 iz tedna v teden daljša.

Nina se pogovori z vsakomer. Nekateri jočejo, še večjemu številu je sila nerodno, nekateri so v strašnem obupu včasih že skoraj agresivni. Dolgotrajna stiska, ki ji ni videti konca, včasih res iz globin človeka potegne silno močna, skoraj neobvladljiva čustva. Nina Balent, ki jim je priča iz tedna v teden, zato težko posluša, da so lačni ljudje zgolj medijski konstrukt: "Ti ljudje, ki prihajajo skozi ta vrata, so lačni, veliko družin imamo, ki so lačne. Otroci so lačni. In to je realno stanje v Sloveniji."

Preteklo sredo jih nismo spraševali po imenih
"Pomeni mi veliko. Sem mama treh otrok, dva sta šoloobvezna, dela le mož, in to za minimalno plačo, zato nam ta paket veliko pomeni. Ne vem, kaj bi brez njega, nimam pojma. Še sreča, da ga dobimo in nam vsaj enkrat ni treba v trgovino. Pa saj nimamo s čim iti. Kaj boš hodil, če nimaš niti za kruh … Veliko nam pomeni moka. Če znaš peči, lahko iz nje veliko pripraviš, pa olje, veliko pomeni prašek, ki sem ga zadnjič dobila, pa čistila, brez teh ne moreš …"

"Zelo veliko nam pomeni, to dokazuje tudi dejstvo, da sem tukaj že dve uri prej. Pridem vsakič, ko smem - v dežju, vetru in snegu. Ni pomembno, da le lahko dobim hrano. Vsaj za tisti dan vem, da bosta hčerki lahko dobili spodobno kosilo. Jaz sem lahko lačna tudi dva ali tri dni, ampak … Če tega ne bi bilo, ne vem, kako bi sploh zmogli. Veliko mi pomeni, veliko in še enkrat veliko. Brez tega sploh ne bi več videla izhoda …"

"Prihodki, ki jih imamo kot tričlanska družina, niso dovolj niti za položnice. Danes smo 12., pa nimam niti evra več v denarnici. Hladilnik je prazen. Čakam lahko le na otroški dodatek. Vse, kar dobimo, je zato dobrodošlo. Bilo je hudo in je hudo. Zato sem zelo vesela, da mi prisluhnejo in pomagajo, ker si res ne predstavljam, da bi živeli samo od tistih tristo evrov …"

“Za tričetrt mi olajša življenje pomoč, ki jo dobim tukaj na ZPM-ju, zadnjič sta mi bila še posebej v pomoč otroška hrana in mleko v prahu, zelo dragoceni so pleničke, pa bodiji, pajacki … zelo veliko mi to pomeni."

"Predvsem hrana nam pomeni zelo veliko. Olje včasih tudi razdelimo, če ga kdo potrebuje še bolj kot mi, dragoceni pa so namazi, margarina, marmelade, pa ribe v konzervah, te imajo otroci zelo radi, da o čokolinu ne govorim. Moka nam tudi pride zelo prav za pripravo palačink ali česa drugega, prav tako zelo potrebujemo milo, pralna sredstva, zobne kreme. Vse nam pride prav za otroke. Pa oblačila so zelo dobrodošla. A tisto, kar naši prerastejo, vedno vrnemo sem in prosimo za večja. Kaj naj rečem drugega kot hvala za vse."

"Ta hip sem brezposeln, žena tudi, k sreči sva dobila občinsko stanovanje in počasi sestavljamo življenje … zelo težko je, saj nenehno iščem delo, a ga ni. In kriza je taka, da socialne prejemke porabimo za plačilo stroškov še isti dan, ko jih prejmemo na račun. Tako da tega denarja tako rekoč ni … Vse, kar dobimo tukaj, oblačila, obutev, tudi igračke, pa seveda

hrano … to nam je res v veliko pomoč. In kako se otroka razveselita stvari. Pregledujeta jih in jih zlagata … ko ju vidiš, ti kar solze zalijejo oči … Nepopisno, res. Vidiš, da obstajajo ljudje, ki pomagajo, in vidiš, da ni vse tako črno, kot se zdi. Ne vem, kako bi bilo, če tukaj ne bi dobili pomoči."

"Sem samohranilka s štiriletno hčerko, pa še podnajemnica sem in mi pomoč tukaj zelo veliko pomeni. Res zelo zelo veliko. Zelo mi je všeč tudi, da se zavzemajo za družine, za otroke. Kje drugje te kar ignorirajo. A je vendarle bolje prositi za pomoč kot pa krasti, kajne? Joj, zelo težko mi je, ker sem sama za vse in druge pomoči nimam - razen tega tukaj. A ne vem, koliko časa bo to še trajalo. Služb ni, prav danes sem bila spet na zavodu za zaposlovanje. A ko slišijo, da imaš otroka in nimaš varstva zanj za morebitno bolezen, te takoj zavrnejo. Pa tudi če greš delat, se lahko zgodi, da ti ne plačajo. Tudi takšne izkušnje imam … Vedno slabše je in kaže, da gre še na slabše. Ne vem, kaj bi bilo, če mi institucije, kot je ta, ne bi pomagale. Že zdavnaj bi bila na cesti, otroku ne bi imela česa dati jesti. Dobesedno. Paket hrane, kakršen je ta danes, mi zato zelo veliko pomeni. S 380 evri na mesec pač ne gre …”

"Veliko mi pomeni ta paket, ker nam ni treba biti tako v skrbeh, kaj bomo jedli jutri, pojutrišnjem. In to je super. Veliko mi pomeni tudi, da tukaj lahko dobim šolske potrebščine, saj bi zdaj, ko sem v srednji šoli, zanje zagotovo morali plačati več kot 150 evrov. Veliko nam pomeni, da lahko tukaj dobim zvezke, barvice, flomastre, ravnila in to … Prej, ko te pomoči nismo imeli, sem moral imeti res najcenejše stvari ali pa sem bil brez njih. Včasih se je zgodilo, da smo morali kupiti najcenejše, tudi če so bile rožnate barve in so me sošolci zafrkavali ter se mi smejali. Zdaj si tukaj res lahko izberem stvari bolj po svojem okusu, zato se od sošolcev ne razlikujem več že na prvi pogled!"

"Ljudje prihajajo vsak mesec zato, ker vedo, da bodo lahko vsaj kaj dobili. Tudi mi. Na Karitasu lahko dobiš riž, moko le vsaka dva meseca in tisto žal hitro porabimo. Tukaj dobimo vsaj še kaj zraven. Prej smo vsi imeli službe, nihče ni verjel, da bo kriza taka. Zdaj nam ta pomoč veliko pomeni. Ogromno. Zato se res vsem zahvaljujem, vsem tistim ljudem, ki prinesejo hrano, tistim podjetjem, ki jo podarijo. Hvala iz srca res vsem, ker nam veliko to pomeni!"

Jana Vidic, Val 202