Otroci so se rodili v povsem drugih časih, ko sta oba starša imela službo, ko je država spodbujala rojevanje otrok in obljubljala rožnato prihodnost. "Takrat je bila odločitev za nekoliko večjo družino povsem racionalna," takratno odločitev za rojstvo petih otrok, Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža, pojasnjuje njihova mama. Toda kmalu po rojstvu zadnjega so se razmere zelo spremenile.

Potem je šlo pa samo še navzdol
"Bila sem ob službo, mož, ki je delal pri zasebniku, pa je ostal štiri mesece brez plače. Ko se je nato prijavil na Zavodu za zaposlovanje, so ga napotili k istemu zasebniku. Delo je odklonil, saj je vedel, da mu človek, ki mu ni izplačal nekaj že zasluženih plač, zagotovo ne bo plačal tudi zdaj. In ker ga je odklonil, so ga izbrisali iz evidence. In zato ni mogel dobiti tudi nobene pomoči."

Samostojne podjetniške poti, s katero je nato poskusil oče, ne bi mogel začeti v bolj napačnem trenutku, kot gradbeni podizvajalec vse pogosteje ni dobival plačila za opravljeno delo. Huda poškodba na delu pa je poskus dokončno zapečatila.

Dolgovi, dolgovi …
In ker je družina tako ostala brez vseh dohodov, je bila selitev v drugo, neprofitno stanovanje neizbežna. Res je bila najemnina nižja, toda preselili so se v vlažno in zelo staro stanovanje, ki ga je bilo treba obnoviti in ga je zelo težko in drago ogrevati.

Kljub skrajnemu varčevanju plačila stroškov ne zmorejo: "Od Centra za socialno delo pomoči nismo mogli dobiti, ker kot nekdanji samostojni podjetnik ni imel poravnanih vseh dolgov in ker pri izračunih uporabljajo podatke iz časov, ko je dohodek še bil. Zato do nje ni bil upravičen. Stroški pa so seveda bili … Nabrali so se dolgovi za najemnino, elektriko, ogrevanje. Poleg tega smo dolžni prijateljem, tistim redkim, ki nam še stojijo ob strani in ki so nam lahko posodili toliko denarja, da smo nekako preprečili deložacijo. Da nas niso že izselili. Zdaj pa čakamo, kaj bo, ali nam bo uspelo vendarle kako kaj prihraniti, ali se bo zgodil kak čudež, da bomo lahko ostali z otroki v tem stanovanju. Majhnem, a vendar na neki način našem."

Kam, na cesto?
“Najbolj grozno je, ko razmišljaš, kam boš šel z otroki. Na cesto? Ko ne vidiš več izhoda, si kot v tunelu, ko že včasih razmišljaš o najhujšem, tudi o samomoru. Mož je pred dnevi rekel, da ne vidi več druge rešitve, ker če zaradi bolezni ne more delati, potem nikakor več ne more rešiti svojih otrok iz vsega tega. In zato se mu zdi edini izhod, da se ‘zagunca’. Ne vem, ne vidim več izhoda in je … grozno.”

Seveda so s strahom obremenjeni tudi otroci, še v imenu Mitje, Maše, Nejca in Primoža pove enajstletna Maja: "V šoli mi gre slabo, pri pouku se ne morem zbrati, ker ves čas razmišljam, ali nas bodo vrgli na cesto. In zato tudi ne morem poslušati učiteljice, ko razlaga snov. Tudi ko pišem domačo nalogo, veliko mislim na to, da ne bomo imeli kje živeti. Tudi bratce in sestrico velikokrat slišim, ko jokajo v strahu, kaj se bo zgodilo, da bi nas vrgli ven in bomo na mrzlem. Že zdaj smo velikokrat na mrzlem. Tudi tuširamo se lahko le enkrat na teden in še to z malo vode, ker moramo z njo varčevati."

Dajo jim vedeti, da so nič, da so dno
Otroci se ne čutijo prikrajšane le doma: "Ne morejo se vključiti v družbo, počutijo se manjvredne. Njihovi sošolci jih zasmehujejo, češ, kaj boš ti, ko živiš od ‘socialne’ in imaš kosilo zastonj, pa ponošene obleke. Ali pa rečejo: "Prinesi mi to in to in dobiš kaj drugega," otroci pa tega seveda nimajo. Vrstniki jim tako ubijejo še tisto trohico samospoštovanja, kar jim ga v teh razmerah ostane. Dajo jim vedeti, da so nič, da so dno," je hudo njihovi mami.

"Sošolke so me velikokrat zafrkavale, da sem kmetica, ker sem imela bolj ponošene obleke. Hudo mi je bilo. Tudi bratca so zafrkavali, da je hecen, ker ima take ponošene stvari," doda Maja. Najbrž je zato želja po oblačilih, ki ne bi tako zelo izdajala stiske, toliko večja: "Rada bi kdaj imela kakšno novo obleko, tako, ki bi jo lahko sama izbrala. Sošolke imajo take tople, visoke škornje, jaz pa stare superge še od poletja. Povsem so ponošene in mi je zelo nerodno, ker sem v njih. Zdaj, ko je sneg, pa me tudi zelo zebe v njih, ker se mi hitro premočijo."

Kimona imava še zmeraj v omari, če bo kdaj takšna sreča, da …
Toda Maje in njenih bratcev in sestrice od sošolcev ne ločujejo le oblačila in priročno "zbolevanje", ko se vrstniki veselijo izletov. Doma so tudi, ko drugi obiskujejo kakšne popoldanske dejavnosti. V njihovi družini najbolj pogrešajo športne dejavnosti: "Najmlajša bratca sta hotela trenirati nogomet, midve s sestro pa judo. Ker sva ga prej lahko vadili v šoli in nama je bil zelo všeč. Potem ko je bilo treba plačati, pa nisva mogli več. Kimona imava še zmeraj v omari, če bo kdaj takšna sreča, da …" zmanjka glasu Maji.

Dva meseca pranja na roke
Toda te sreče še ne bo kmalu. Takoj za plačilom dolga, ki bi preprečil deložacijo, so na seznamu pomembnejši nakupi: "Poleg vsega tega se je pokvaril še pralni stroj. Dva meseca sem za sedem ljudi vse prala na roke. Ni bilo prijetno, ampak v šolo ne morejo umazani in ne smejo smrdeti. Ne moremo si privoščiti še tega pečata. Zdaj imam stroj izposojen, da mi ni treba vse dneve klečati ob banji in prati na roke. A ga moram vrniti."

Rodila sem jih v popolnoma drugačen svet
Pomoči pri nakupu tako pomembnega stroja ni dobila, zato pa so bili povsod radodarni z očitki: "Na dnevnem redu, kamor koli grem po pomoč, poslušam: Ja, kdo vam je pa rekel, da imejte toliko otrok?! Kdo? Sama, seveda. Toda rodila sem jih v popolnoma drugačen svet. Če bi to vedela, kar vem zdaj, ne bi rodila nobenega: ker jih rodiš in spraviš v bedo. Država spodbuja ‘imejte otroke’, po drugi strani pa jemlje. Ko odpiraš vrata in prosiš za pomoč, te naderejo in ti obrnejo hrbet. Najdejo tisoč in en izgovor, zakaj ti kaj ne pripada, zakaj do nečesa nisi upravičen."

Moji sošolci bodo pa šli smučat pa plavat pa jedli bodo
Toda starši kljub vsemu trudu petim otrokom ne zmorejo več zagotoviti niti hrane: "Nimamo. Kaj jemo? Krompir, kuhan na juhi, z malo riža ali pa še s testeninami, če jih je kaj ostalo. Vse skupaj zmešaš, da je vsaj podobno juhi. Če najdem v trgovini kaj, kar je tik pred izrekom roka uporabnosti, ali pa zelenjavo, ki je že napol gnila, kupim za majhen denar in dodam še to. Ne gre drugače. K sreči imajo otroci obroke v šoli, midva pa … če je, pojeva, če ni, pa sva tudi nekaj dni brez vsega. Popolnoma brez vsega."

Zato ne preseneča Majina odločitev ob nedavnem rojstnem dnevu: "Za rojstni dan je od starih staršev dobila denar, a ga je dala meni, rekoč: To imata za to, da bosta lahko kupila moko in mleko in bomo vsaj čez praznike lahko jedli."

In čeprav se v šoli ne počutijo vselej prijetno in njihovi revščini vrstniki pogosto nastavijo ogledalo, šola zanje pomeni vsaj tople obroke. Tudi zato se Maja praznikov, koncev tedna in počitnic, ki so pred vrati, ne veseli: "Najbolj se bojim počitnic pa koncev tedna, ker vem, da bomo imeli samo en obrok, bolj majhen, kakšna juha bo … Velikokrat smo lačni. Moji sošolci bodo pa šli smučat pa plavat pa … jedli bodo."

Ko bi vsaj za kruh bilo vsak dan …
Mamo ob tem, ko vsak dan čuti žalost svojih otrok, velikokrat premagajo čustva: "Ko gredo spat, kolikokrat se zjočem, ker ne morem več! In si mislim, kako dolgo bom to še zdržala. Solze se kar ulijejo. Tega si ne zna predstavljati nihče, ki tega ni doživel. Tudi jaz si nisem takrat, ko je bilo vsega dovolj. Kdor to doživi, zna ceniti vsako stvar, vsako malenkost, vsako drobtinico. Kolikokrat se zjočem, ko na poti iz šole vidim kje vržen kak kos kruha. In si mislim, kaj bi dal, da bi ga lahko imel … vsak dan.”