Vsi starši pričakujejo, da jim bo otrok prinesel radost, veselje in veliko lepega, nam pa ni prinesel le tega. Pač pa tudi veliko skrbi, bolečine, ponižanj … Potrebovala sva kar nekaj časa, da sva se sprijaznila z usodo, sprejela, da je Klemen prizadet otrok, da potrebuje ogromno nege, pozornosti, ljubezni. Vse to sva mu lahko dala, a hkrati sva začela tudi finančno toniti," govori utrujena mama petnajstletnega Klemena, fanta z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju.

Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.

Ob njem, čeprav vse dneve lačna
Kajti s Klemenovim prihodom se je marsikaj spremenilo, ne le, da je oče tik pred njegovim rojstvom nepričakovano izgubil službo, ne le, da je bil Klemen pogosto bolan otrok, zbolela je tudi mama in tako precej časa preživela v bolniški odsotnosti. Tudi zaradi pogostih in dolgotrajnih Klemenovih bivanj v bolnišnici. "Vsak dan sem bila ob njem. Zvečer sem se odpeljala domov, zgodaj zjutraj pa nazaj v Ljubljano. Treba je bilo plačati bencin, cestnino … Vsak dan sem bila ob njem tudi zato, ker sem kot otrok preživela mesec dni v bolnišnici, pa me ves mesec prav nihče ni prišel pogledat. Takrat sem sklenila, da, če bom kdaj imela otroke, ne bodo nikoli niti dneva v bolnišnici preživeli sami. In zato sem naredila vse, si izposodila denar in pospravila neplačane položnice v predal, da sem le lahko bila ob otroku. Neštetokrat sem presedela ob njegovi postelji ves dan, pa nisem dala v usta niti grižljaja, le vodo iz pipe v bolniški sobi sem pila. Pomembno je bilo le, da je bilo za bencin. Pa je denarja kljub temu zmanjkovalo in sem si morala izposojati od ljudi. In to je trajalo kar nekaj let …"

Neizprosno uničujoča brezposelnost
Let, ko je tudi Klemenov oče, zaposlen v panogi, ki je zdaj tako rekoč ni več, kar nekajkrat izgubil službo. In s tem tudi vrsto neizplačanih plač, regresov in drugih, že zasluženih prihodkov, ki jih nikoli ni prejel. Ko je končno le dobil službo za nedoločen čas, se je zdelo, da bo to vstopnica za znosnejše življenje:

"Ko smo že mislili, da nas kaj hujšega ne more doleteti, sem pa najprej jaz kot delovni invalid izgubila službo, ker je država podjetju dala blagoslov, da sme vse delovne invalide v podjetju odpustiti, čez pol leta pa se je mož na delovnem mestu zelo poškodoval. Na bolniškem dopustu je bil kar dve leti, ves čas z velikimi bolečinami, postal je delovni invalid, na koncu pa je dobil še odpoved iz krivdnih razlogov. Takrat je doživel tudi srčni infarkt, psihično so ga popolnoma uničili. Prej je bil drugačen človek, dejaven, rekreativno se je ukvarjal s tekom, hojo, z lokostrelstvom, potem, ko je dobil nezakonito odpoved, pa se je popolnoma spremenil. Diagnoza: psihično uničen, na antidepresivih."

Zdaj smo ostali še brez otroškega dodatka
"Ker mož med bolniškim dopustom ni prejemal stoodstotnega nadomestila za bolniško odsotnost, je pozneje denar, ki mu pripada, izterjal s tožbo. Ko pa je iztoženi denar prejel na svoj račun, smo zaradi tega prejemka ostali še brez otroškega dodatka. Pa čeprav je bil to denar, ki smo si ga morali izposojati, da smo tožbo sploh lahko vložili, da smo v času brez tega prejemka sploh lahko živeli, da je mož sploh lahko obiskoval vse fizioterapije in specialistične preglede. Zdaj to nikogar ne zanima: zakonodaja je neizprosna in ostali smo brez otroškega dodatka."

Kako tako prizadetemu otroku pojasniti, da ni za kruh?
Ostali pa so vse bolj dušeči dolgovi, ki z nenehnimi stroški za izvršbe le še naraščajo. "Saj skušamo odplačevati največ, kolikor lahko, da vsaj ne prihaja do novih izvršb in rubežev, ki so tako zelo dragi. A potem nam najpozneje sredi meseca zmanjka vsega. Velikokrat nimam niti za prašek, niti za toaletni papir. Skuham skromno kosilo, pa ga jemo dva, tri dni. Eno in isto. Včasih mi Klemen reče, da bi rad kruh in salamo, pa je nimam. Včasih zmanjka tudi za kruh. Še sreča, da mi trgovka v bližnji trgovini vsaj kvas da "na up" in lahko spečem kruh. In sreča, da obstajajo humanitarne organizacije, kjer dobimo vsaj mleko, makarone. Brez tega bi bili neštetokrat lačni. Ampak samo od tega ne moreš živeti in težko je otroku reči: nimam! Težko je ves teden jesti makarone, brez vsega, otroku tudi ne moreš dati samo na vodi kuhanega riža …"

Da se le zjutraj ne bi več zbudili
"Temu ni videti konca. Zvečer, ko grem spat, ne morem spati. Vstanem, sedim v kuhinji v temi in razmišljam, kaj naj prej plačamo, za kaj nas bodo prej tožili, kaj nam bodo najprej rubili. Naj kupim kruh ali mleko ali pa jabolko za Klemena? Noč za nočjo, noč za nočjo … Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prespala celo.

Želim si, velikokrat, da se zjutraj ne bi več zbudili. Da bi bilo vse za nami. Zdaj nam grozi, da bomo zaradi dolgov ostali brez strehe nad glavo. Ker sva oba brezposelna, nimava od kod vzeti, da bi jih poplačala. Vsa leta sem vedela, da moram vztrajati zaradi Klemena, ki nima nikogar razen naju in ne bo nikoli mogel živeti samostojno. Vse bolj mi zmanjkuje moči in vse pogosteje se sprašujem, zakaj se sploh še boriti, zakaj vztrajati. Predlogo se že borimo z dolgovi, s položnicami, s stisko, z boleznimi in zdaj res ne vidim nobenega izhoda več."

Tokrat bi vzela Klemena s seboj
"Pred leti sem to življenje zaradi stisk in nemoči že skušala končati. A mi je bila dana še ena možnost. Takrat sem si obljubila, da česa takega ne bom storila nikoli več. In postala sem borka in se borila, toda v takšnih razmerah, kot smo zdaj, nimam več moči za borbo. Preveč sem že utrujena … In tokrat, če bi prišla do te točke, bi sina zagotovo vzela s seboj. Samega ga zagotovo ne bi pustila na tem svetu.

Zelo težko mi je bilo zaprositi za pomoč, dolgo sem se temu upirala in sva se borila sama. Sama skušala rešiti vse težave, ampak zdaj smo prišli do točke, ko ne morem več. Nikomur na tem svetu ne privoščim, da doživi samo delček tega, kar sem jaz v tem življenju. Nisem še tako stara, a ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da imam tristo let … in en sam pekel."