Novi lastnik jih je skoraj prisilil v odkup stanovanja, in ker so starši imeli zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se za to odločili. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane.

Ko pa je kljub vsemu trudu banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15-letni Vid: "Zelo sem se obremenjeval s tem, ker sem zamujal pouk, pa tudi dodatne ure, ki so jih pripravili samo zame. Hotel sem se učiti! V šoli sem povedal, kaj se dogaja. Psihologinji sem pojasnil, da ne gre drugače, da moram delati za to, da lahko živimo. Da imamo hrano, da imamo plačano elektriko … Prvi letnik sem nekako 'zvozil', drugega leta, ko se nam je zgodila še deložacija, pa ne več …"

Deložacija, operacija in izgubljeni letnik šolanja
Deložacija je bila neizogibna in zgodila se je pred Vidovimi očmi. Ne le, da so morali iz stanovanja, v katerem je odraščal – ker so se selili v neprimerno manjše stanovanje, so se bili prisiljeni odreči skoraj vsemu, kar je njihovo nekdanje stanovanje naredilo za dom. Kljub majhnosti pa je bila najemnina visoka in najemna pogodba negotova. Ves nenehen stres je zelo najedal njegovo zdravje. Pristal je v bolnišnici in ob okrevanju znova izgubil tedne šolske prisotnosti. "Operacija je bila posledica te deložacije. Preveč sem se namreč 'sekiral', živčen sem bil tako, da sem se kar tresel. Jokal sem vsak večer, ker sem vedel, da če ne grem delat, bomo težje preživeli naslednji mesec, da morda ne bom imel denarja niti za vozovnico, ki jo potrebujem za šolo."

A za najstnika je bilo vse skupaj preveč, letnika ni izdelal. Prepisal se je na srednjo strokovno šolo, znova v drugi letnik, in še vedno čim več honorarno delal, saj se ob vsaki neplačani položnici poveča možnost za ponovno selitev. Ta negotovost pa ubija, priznava Vid:

"Velikokrat se še zdaj zvečer zjočem v blazino, ker vem, da imamo še veliko neplačanih računov in ne vem, kaj še lahko storim. Velikokrat tehtam, ali ne bi šel naslednji dan raje delat kot v šolo, čeprav vem, da moram v šolo že zato, da izostanek ne bo prevelik."

V šoli le mesec in pol, kljub temu le štirice in petice
"Nekateri profesorji so glede tega zelo razumevajoči, nekaterim pa ni všeč, da te ni pri pouku in da delaš. Veliko prinašam zdravniških potrdil, zdravnik ve, da ne gre za resnične zdravstvene probleme, pač pa mi jih napiše, ker ve, da moram delati. Čeprav sem bil v tem šolskem letu v šoli le mesec in pol, mi gre zelo dobro, imam le štirice in petice, tudi razrednik me je pohvalil."

"Sošolci me pogosto sprašujejo, zakaj sem manjkal, in se vedno izgovarjam na zdravstvene težave ali pa se zlažem, da sem zaspal. V bistvu nikoli ne povem po pravici. Ker se bojim po pravici povedati, da v šolo ne hodim zato, ker doma nimamo denarja. Kar stisne me pri srcu, če bi moral komu priznati, da doma nimamo in da moram jaz delati za to, da preživimo. Zbadali bi me, češ da nimam denarja za nov telefon, sam pa si mislim: ti kar imej nov telefon, jaz pa vem, da moram delati, da bi preživeli in da imam zvečer nekje toplo posteljo."

Ni niti za nujno šolsko delovno opremo
"Od vsega, kar zaslužim, obdržim zase 25 evrov. S tem si kupujem tudi vse, kar potrebujem za šolo, vse učbenike, zvezke, delovne zvezke. Prve tri mesece učbenikov nisem imel, ker smo denar bolj potrebovali za druge nujnejše stvari. V šoli sem rekel, da sem jih pozabil doma, pa so mi zagrozili, da bom moral od pouka, če jih ne bom imel. Tudi opremo, ki jo v šoli nujno potrebujem za praktični pouk, mi je posodila šola. Stara je, pred menoj so jo uporabljali že mnogi, nekaj pripomočkov tudi manjka. Velikokrat ta kovček pustim doma, ker je vse zarjavelo in me ga je sram pokazati. Tudi sošolci me zafrkavajo, ha, ha, ti imaš take stare klešče, moja pa so nove … Pa si mislim, glej, imam pač stare, moram nekako preživeti."

Po prihodu z dela pa niti za hrano
Toda čeprav odločilno podpira družinski proračun – čeprav pogosto po pouku opravi še celoten delovnik v 'službi', čeprav s sošolci ne hodi na šolske izlete in ekskurzije, čeprav se je odrekel treniranju nogometa, čeprav velikokrat po koncu napornega delovnega dne doma ni prav nobene hrane in so bili pravkar minuli prazniki spet v znamenju samo podarjenega riža in testenin – je vse položnice samo z njegovim honorarjem in nizko, pogosto z zamikom izplačano očetovo plačo nemogoče plačati.

Lastnik najemniškega stanovanja zato zdaj želi najti zanesljivejše najemnike. In Vid se odreka še tistim zadnjim, drobnim radostim, ki ga povezujejo s prijatelji: "Velikokrat, ko gremo s prijatelji na pijačo, naročim le vodo, ker si ne morem privoščiti česa drugega. Saj mi prijatelji rečejo, da mi bodo oni plačali, pa jim rečem, da tega ne morem dovoliti, da se ne bi dobro počutil. Tudi ko se dogovarjamo, da bi šli v kino, se zlažem, da imamo obiske, ker nimam denarja, da bi v miru pogledal kak film s prijatelji."

Ker je delal, nima štipendije, in ker ni štipendije, mora delati
Vid ve, da z nekaj sto evri zaslužka družini pomaga, a hkrati ve tudi, da prav zaradi tega zneska ni upravičen do državne štipendije, ki bi mu šolanje zelo olajšala. Brez denarne socialne pomoči pa je ostala tudi mama, prav tako zaradi Vidovega honorarja. Iz začaranega kroga neusmiljene socialne zakonodaje Vidova družina ne zna drugače, kot da z veliko, res veliko slabe vesti staršev najstnik že četrto leto odhaja na delo: "Mami že tri leta išče novo službo, tri, štiri prošnje na dan pošlje, pa jo povsod zavrnejo. Tam, kjer delam zdaj jaz, je ne morejo več najeti, ker je kot agencijske delavke ne smejo zaposliti za več kot dve leti. Honorarno pa ničesar ne najde. Grozno mi je, ko mi reče, da bi veliko raje delala namesto mene. Ker ve, kako je težko delati, če si otrok: saj je tudi sama takrat morala delati."

Saj nisi ti kriva, mami!
Zelo vesel bi bil, če mi ne bi bilo treba več delati, lahko bi se več družil s prijatelji, lahko bi bolje skrbel za šolske obveznosti, lahko bi kakšno knjigo prebral! Zdaj nimam nič časa zase, ker imam službo, šolo in še doma pomagam pri kakšnih opravilih. Staršev ne krivim za vse to, ker vem, da sta se potrudila kot sta se lahko za to, da bi imel normalno življenje. Mami mi velikokrat reče, da ji je žal, da se je vse to zgodilo, pa jo objamem in ji rečem: "Saj nisi ti kriva za to, kar se nam je zgodilo. Saj bomo skupaj, skupaj bomo zmogli."