Predsednik slovenske skupščine v času osamosvojitve in pisec slovenske ustave France Bučar je za STA med drugim spregovoril še o vlogi Slovenije v okviru EU-ja, o delu vlade in opozicije v času krize, o arbitraži in RTV-referendumu.

Kmalu bo minilo 20 let od plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili, da želimo svojo državo. Verjetno ste to povedali že večkrat, pa vseeno, kako se danes spominjate takratnih dogodkov?
Danes ni toliko smiselno obujanje neke nostalgije ali sentimentalnosti, bolj je nujen razmislek, v kaj nas je plebiscit pripeljal, in v kolikšni meri so se uresničila naša takratna pričakovanja in upanja. To bi zahtevalo temeljito analizo z vseh mogočih vidikov.

Pa jo narediva. Bi lahko danes rekli, da se je tisto, kar ste takrat pričakovali in upali, uresničilo?
Uresničilo se gotovo ni, ker se stvari že po naravi nikoli ne uresničujejo tako, kot so ljudje pričakovali in upali, da se bodo. Zato je bolj na mestu vprašanje, ali je tisto, kar smo pričakovali, doseženo. Pričakovali smo samostojno državo in smo jo dobili. Prav tako smo pričakovali več svobode in jo dobili. Tudi večino drugih stvari, za katere smo upali, da jih bomo dosegli, smo dejansko dosegli.

Je pa res, da se tega danes morda niti ne zavedamo dovolj. Normalno je namreč, da se stvari, ki jih dobiš in ob katerih normalno živiš, zdijo popolnoma normalne, kot dosežek pa se jemljejo stvari, ki so drugačne od pričakovanj. Kljub temu menim, da smo večino stvari, v katere smo pred 20 leti polagali svoja pričakovanja, dosegli.

Verjetno je tudi kakšna stvar, ki je nismo?
Takrat smo predvsem pričakovali, da bodo ljudje svojo državo bolj sprejeli kot del svojega vrednostnega sistema in da se bodo do nje obnašali kot do nečesa, kar je njihovo. Vendar pa se to ni zgodilo povsem in se do države še vedno v veliki meri obnašamo kot do nečesa tujega. Mislimo si, da je sicer to, kar se nam je zgodilo, dobro, vendar to nismo mi, to je nekaj drugega.

Takšen odnos je treba sicer do neke mere razumeti, saj smo pred tem živeli v državah, v katerih smo bili vedno neke vrste tujek ali pa vsaj manjšina, zato smo do države razvili nek odbijajoč in obramben odnos. Tako je treba še vedno gledati, da državi čim manj daš in od nje čim več dobiš. To je normalen refleks podrejenosti, ki se je skozi stoletja nabiral v nas in se ga ne da spremeniti čez noč.

Kako pa vidite danes položaj Slovenije v evropskem in mogoče tudi svetovnem merilu. Se je odločitev za vstop v EU in Nato izkazala kot pravilna?
Glede vstopa v EU ne more biti vprašanja, ali je bil pravilen ali ne, ker je bil nujen. Sem pa, povedano po pravici, zaskrbljen ob sedanjih težavah, ki jih ima EU, in grožnjah, ki ji pretijo. To so namreč grožnje, ki pretijo tudi nam. Slovenija je namreč kot država življenjsko odvisna od Evrope. Pri tem seveda ni rečeno, da smo nad vsem, kar se dogaja v Evropi, navdušeni in da vsemu ploskamo. Daleč od tega. Pa vendarle, Evropa je za Slovenijo zelo pomembna.

Sam sicer pogosto pravim, da je treba v Sloveniji razviti več evroskepticizma. Ne zato, ker Evropo zavračamo, ampak zato, ker smo od nje odvisni. Ne sme nam namreč biti vseeno, kako se razvija, zato moramo biti do nje kritični, prav tako pa moramo poskušati vplivati na njo.

Kako v tej luči gledate na aktualne razprave o tem, ali pomagati drugim državam EU, ki so zašle v finančno krizo, recimo Grčiji, Irski ...?
To vprašanje je povezano z razmišljanjem: sami smo v velikih težavah, zdaj pa bomo pomagali še drugim, ki mogoče celo še slabše gospodarijo kot mi. Razumljivo je, da je takšno razmišljanje pri ljudeh še vedno močno zakoreninjeno, vendar pa lahko v tem primeru težave drugih pomenijo tudi naše lastne težave. Reševanje evra je namreč tudi v n ašem interesu, saj stabilen evro pomeni tudi stabilnost našega finančnega sistema.

Pred kratkim sta minila dve leti dela sedanje vlade. Kako ocenjujete njeno delo?
Za ocene o tem nisem kvalificiran, pa vendarle. V času, v katerem smo, bi imela vsaka vlada opraviti veliko dela. Vprašanje je, ali je ta vlada svoje delo dobro opravila. Sam sem prepričan, da ga v veliki meri ni, vendar pa je treba tudi podariti, da ga verjetno tudi nobena druga ne bi. Gre namreč za velike težave.

Kako pa ocenjujete delovanje drugih državnih institucij?
Mnoge naše institucije ne delujejo v skladu z ustavo, kar še posebej velja za parlament. Problem je namreč v tem, da se najbolj pomembne odločitve ne sprejemajo v parlamentu, čeprav bi se formalno morale, pač pa zunaj njega. In dokler ne bomo dobili parlamenta, ki bo dejansko imel stvari v rokah, toliko časa ne bo bolje. Tako vlada v parlamentu nima partnerja, ki bi jo podpiral, ampak se mora namesto tega boriti proti njemu. Po eni strani je to normalno, vendar se pri nas te stvari velikokrat odvijajo povsem iracionalno.

Koliko pa je za to kriva sama vlada?
Kriva je v toliko, da je premalo odločena in da skuša narediti preveč naenkrat. Reforme so res potrebne, vendar bi jih bilo treba peljati po nekem vrstnem redu.

Je pokojninska reforma po vašem mnenju potrebna?
To, da je treba izvesti pokojninsko reformo, je popolnoma jasno, vprašanje pa je, ali je res reforma pokojnin tista, ki lahko vpliva na reševanje gospodarske krize, kar je sicer v tem trenutku prednostno. Vprašanje namreč je, ali ni morda trenutno bolj potrebno kaj drugega.

Kako pa vidite delovanje opozicije?
Opozicija se po mojem mnenju ne obnaša tako, kot se za opozicijo spodobi. Vloga opozicije namreč ni, da za vsako ceno nagaja vladi, ampak da preprečuje napake, ki bi jih delala vlada, in da sodeluje pri nalogah, ki so v skupnem interesu. Ne pa, da je proti vladi samo zato, ker mora biti proti. To je znamenje popolne politične nezrelosti.

V zadnjem času je ponovno postalo aktualno vprašanje referendumov. Čaka nas referendum o RTVS, ki ga je zahtevala opozicija, na drugi strani koalicija predlaga referendum o referendumih, najverjetneje sledita še referenduma o pokojninski reformi in zakonu o malem delu. Kako gledate na takšno množico referendumov?
Tukaj sem lahko povsem jasen. To je popolna histerija in ni več racionalno. Problem referenduma namreč ni v pravni ureditvi, pač pa v tem, da ni soglasja o najbolj osnovnih stvareh. Tu se opozicija in koalicija obnašata popolnoma nezrelo. Referendum o Hrvaški ni bil potreben, saj bi morala o tem vprašanju odločiti sama vlada. Če si izvoljen, moraš prevzeti svojo dolžnost, ne pa se ji izmakniti tako, da odločitev preneseš na ljudi. Na drugi strani imamo opozicijo, ki predlaga referendume zato, ker dvomi v reprezentativnost parlamenta. Če pa to zanikaš, zanikaš delovanje celotne države.

Kdaj je torej po vašem mnenju referendum upravičen in kdaj ne?
Na referendumu se odloča takrat, ko gre za najbolj usodna vprašanja nacije. Plebiscit je bil denimo klasičen primer, ko je bilo treba iti na referendum.

Kaj pa pokojninska reforma? Je to vprašanje, zaradi katerega bi bilo treba iti na referendum?
Pokojninska reforma ne more biti vprašanje za referendum, kajti če boste dali na referendum vprašanje, ali naj ukinemo davke ali ne, je že vnaprej jasno, kakšen bo izid.

Pred časom ste bili zelo kritični do arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Ste do danes spremenili svoje mnenje?
V ničemer ga nisem spremenil. Rad bi poudaril, da nikoli nisem bil proti sporazumu, ampak proti njegovi vsebini. V njej je bilo namreč vgrajeno nekaj, kar nam je v škodo. Takšna vsebina je po mojem velika katastrofa za Slovenijo.

Si upate napovedati izid arbitraže?
To bi bilo ugibanje. Po mojem je za nas stvar končana, prav tako za Hrvate. Arbitraža tako sploh ni potrebna, ker nihče več ni več zainteresiran nanjo. Evropa je bila namreč zelo zainteresirana za ta sporazum le do takrat, dokler se je spor končal, zdaj pa je zanjo stvar končana.

Ampak meja še vedno ni določena.
Res je, ampak interesa, da bi se stvari reševale naprej, v Evropi več ni. Status quo ji popolnoma zadostuje. Za njih je pomembno, da so se prenehali spori, kako se bo zdaj stvar rešila naprej, pa je za njih postranskega pomena. To je zanjo odkljukan dosežek.