Posvetil ga je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, dr. Juliusz Janusz.

Pater Stane Zore se je rodil 7. septembra 1958 na Selah pri Kamniku. Odraščal je z dvema mlajšima sestrama in bratom v kmečko-delavski družini. Oče je bil rudar s težkim delavnikom, tako da je bila mama tista, ki je predvsem skrbela za kmetijo in vzgojo otrok.

Novega ljubljanskega nadškofa čakajo številni izzivi. Igor Dolinšek, vodja Pastoralne službe, pravi, da je njegova prva naloga "nedvomno to, kar je vloga pastirja, da je prvi pastir, ki na eni strani hodi pred teboj, včasih pa malo za teboj in te spodbuja."

Pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik med glavne izzive prišteva "oznanjevanje evangelija, uporabo jezika času, okolju primerno, pomembno je, da smo blizu okolju, v katerem živimo. Evropa, Slovenija se je zelo spremenila, spremembe so zelo hitre, živimo v globalnem svetu in upoštevati je treba dialog, spoštovanje drugih, lepo sodelovanje s krščanskimi skupnostmi, ki so že v Sloveniji, predvsem pravoslavno, evangeličansko, potem z muslimani in drugimi skupnostmi, to se mi zdi zelo pomembno."

"Na eni strani je novi nadškof tisti, ki posluša, na drugi strani pa je tisti, ki zavestno animira pogovor in izrekanje ljudi. Duhovniki in vsi drugi v Cerkvi morajo imeti možnost, da se izrekajo in da nadškof potem to, kar se izreče, kanalizira v neka stališča, načrte, programe in podobno. Drugo, da bi bili vsi duhovniki pritegnjeni v pogovor zato, da bi se identificirali glavni problemi Cerkve – pastoralni, disciplinarni, v odnosu do države, skratka, da bi tudi v tem pogovoru bolj poenotili stališča tako glede pastorale kot odnosa do politike, političnih strank in drugih vprašanj," med drugim meni Milan Knep, tajnik Medškofijskega odbora za kulturo in Škofijskega katehetskega urada.

Ob tej priložnosti je bila Zoretu posvečena oddaja Obzorja duha (več v pripetih videoprispevkih).Vabimo vas, da si preberete zadnje patrove misli pred posvetitvijo.

Mir in dobro, bomo rekli kar monsignor Stanislav Zore, to se moramo še na novo naučiti.

Tudi sam se bom tega na novo naučil in dober dan tudi vam.

Kako ste? Kako se počutite pred posvečenjem? Vas je kaj strah?
Ne, strah me ni. Je pa veliko pričakovanj, zavedanja odgovornosti in računanja z božjo pomočjo in s pomočjo ljudi.

Pater Stane Zore, monsignor Stanislav Zore, že drugič ste bili pred sprejemom službe nadškofa provincial slovenske frančiškanske province. Da papež po 14 mesecih imenuje ravno manjšega brata svetega Frančiška za novega nadškofa - je to posebno znamenje Cerkvi na Slovenskem?
Mogoče niti ne. Papež je gotovo iskal nekoga, ki bi lahko v tem trenutku stopil na mesto ljubljanskega nadškofa in poskušal voditi krajevno Cerkev v duhu Evangelija in v duhu edinosti z vesoljno Cerkvijo. V duhu sodelovanja. Tako da kakšne posebne odlikovanosti pri tem za frančiškane ne vidim. Sem pa vesel, da morem stopiti na to mesto, da morem prevzeti to vlogo, čeprav se zavedam odgovornosti, ki je pred mano.

V zadnjem času papež izredno veliko govori o nalogah škofa. Pravi tudi, pred kratkim je rekel na avdienci, da je abeceda škofa sprejemanje, zmernost, potrpežljivost, blagost, zaupanje, dobrosrčnost, veselje, verodostojno služenje in gorje, če bi mislil, da nekdo vse ve. Se vam ne zdi, da so vendarle vrline svetega Frančiška tiste, ki so potrebne za novega ljubljanskega nadškofa?
Bi rekel, da so vrline svetega Frančiška potrebne za vsakega človeka, ki prevzema neko vodstveno mesto, neko odgovorno službo, kajti te vrline človeka po eni strani delajo ponižnega v tistem pravem pomenu besede, kakor pravi modra misel, ponižnost je resnica - da ne presega v svojih pričakovanjih ne sebe ne drugih. Po drugi strani, da nikogar ne podcenjuje, je ponižnost v tem smislu. In pa pripravljenost na poslušanje, odprtost za ljudi. V cerkveni službi se mi zdi, da moramo vedno videti Frančiška takega, kot je bil. On je bil človek, ki je bil božji. Odprt za Boga. Zelo, zelo odprt za Boga. Dostikrat Frančiška gledamo v drugih poudarkih, odprtosti za naravo, do človeka, ampak vse to je šele posledica njegovega življenja z Bogom. In to se mi zdi, da je potrebno tistemu, ki je poklican za to, da služi v Cerkvi. Vedno je Bog na prvem mestu, da morejo vsi drugi v resnici biti na pravem mestu.

Letos ste rekli, da je frančiškan tisti, ki je podoben svetemu Frančišku, ki pa ne pomaga revežem, ampak sprejema uboštvo. Kako vas to zaznamuje?
Biti ubog, biti prijatelj ubogih. To je misel Fabricea Hadjadja, francoskega misleca, ki pravi, da Frančišek ni tisti, ki prihaja naproti zato, da bi ubogemu pomagal, ampak pravzaprav ubogemu jemlje. Na ta način, da sam postane ubog. To je tudi misel papeža Frančiška, ki vedno znova poudarja, da je treba iti na periferijo, da je treba stopiti na obrobje. Kajti samo dajati ubogim, nas dostikrat lahko uspava ali pa prestavi v nekakšno razmišljanje, v katerem se doživljamo kot dobrotniki. In se začnemo postavljati nad uboge. Takrat smo zgrešili poslanstvo. Zato Frančišek in tudi papež Frančišek hočeta, da Cerkev pride k ubogim, da Frančišek in njegovi bratje postanejo sami ubogi, sprejmejo uboštvo, kajti dokler sam ne stopiš v neke čevlje in ne hodiš v nekih čevljih, toliko časa ne razumeš človeka.

Koga pa naj bi poiskali na obrobju v Sloveniji?
Zelo dobro ste rekli, da je treba poiskati. Mislim, da je dovolj tega, da čakamo. Da čakamo, da bodo ljudje samo prihajali k nam in bomo mi bolj ali manj servis za njihove potrebe. Če se obnašamo na takšen način, postanemo bolj ali manj vedno bolj razočarani. Ker ljudje nas tako ne potrebujejo več, zato je treba iti na obrobje. Tam bomo našli celo kopico ljudi. Mislim, da bomo najprej našli ogromno staršev, ki so zaskrbljeni za svoje družine, za svoje otroke. Našli bomo otroke in mlade, ki so v negotovosti. Kakšna bo njihova prihodnost, za kaj naj si sploh prizadevajo, za kaj naj živijo, zakaj naj se učijo, zakaj naj študirajo. Našli bomo celo vrsto mladih, ki so nesrečni, ker ne morejo oblikovati svojega življenja, se postaviti na svoje noge in so prisiljeni, da živijo doma. Našli bomo toliko zapuščenih ljudi po raznih domovih za onemogle, bolnikov, ostarelih, ki doživljajo osamljenost. Ni težko biti ne star ne bolan, težko pa je biti osamljen. Se pravi, ne imeti ljudi ob sebi. Potem bomo našli celo vrsto ljudi, ki so razočarani, ker ne najdejo smisla. Ne vedo, zakaj bi sploh živeli. Tako da se ne bojim, da ne bi našli teh, ki na obrobju potrebujejo besedo poguma in veselja. Ampak je pa treba iti.

Enemu samemu, ki gre skozi trpljenje, je težko, če jih je več skupaj, je lažje, pravi vaša sestra Cirila. Kako se vam to sliši, kar pravijo tudi vaši najbližji?
Ne samo da človek težko sam nosi trpljenje. Zdi se mi, da mora enako zares človek tudi deliti veselje. Kajti, če križ neseta dva, če si ga podelita med sabo, je za polovico lažji. In če veselje dva ali pa še več podelijo med sabo, se veselje zelo pomnoži. Kakor je lepo povedal tudi Gregorčič, ko pravi: "Gorje mu, kdor v nesreči biva sam in srečen ni, kdor srečo uživa sam." To se mi zdi, da je danes kar škoda, ker ljudje namesto tega druženja, namesto da bi uživali drug drugega, da bi se hranili drug z drugim, da bi se hranili z bližino, se umikamo v svet pametnih telefonov, računalniških ekranov in na ta način siromašimo svoj svet. Težje doživljamo življenje in manj je v njem veselja in radosti.

Pri vaši družini imam občutek, da ste izredno med seboj povezani. Da res vse nosite skupaj. Pravijo tudi, da ste vi zelo podobni mami. Vi ste prvi otrok v družini.
Da, zdaj, ali sem podoben mami, to bomo verjeli njim.

Ste vi tisti, ki jih povezuje?
O tem ne morem soditi. Ne. Mislim, da nas zelo povezuje dom, tam, kjer smo bili doma, kjer je sestra. Pravzaprav zelo veliko na tem področju naredi tudi brat Franci. Skratka, zdi se mi, da imamo kar vsi to željo prihajati skupaj in zato tudi ni nobene težave najti razloga za to, da pridemo skupaj in nam je lepo skupaj. Mislim, da to izhaja iz našega otroštva, iz našega druženja, skupnega doživljanja, tistih otroških let in ostaja prisotno tudi danes. Pravzaprav je to kar potreba vseh nas tudi danes.

V svoji pesmi Kruh ste zapisali: "Zmelji me, gospod. A ko boš mlel, povej mi vedno znova, da boš spekel kruh. Zamesi me, gospod, a ko boš gnetel, mi šepeči, da se gnete kruh. Naloži na peč, gospod, a ko bo žgalo, mi govori, da postajam kruh." Kaj naredite, ko vam je težko?
Ko mi je težko, po navadi grem pred Gospoda in mu povem, da naj mi pomaga stvar nositi, naj mi odpre tiste prave poti, v katerih bom poiskal pravo rešitev. Včasih je potem treba iti k človeku, ker odvisno je zdaj tisto, kar je v posameznem primeru težkega, zahtevnega v človeku, se z njim pogovoriti, z njim podeliti svoje breme. Nimam pa navade kar brez potrebe z neko težavo obremenjevati drugih. Po navadi so to kakšne skrbi, ki jih prinaša služba, ko je treba stvari premisliti, prespati, premoliti, v posameznih primerih tudi predebatirati in se potem odločiti, tako da, da bi imel pa kakšne osebne križe, težke, hude, to pa za zdaj ne. Hvala bogu.

Verjetno to še pride, kajne? Poglejte, družina je vedno zelo v vašem srcu, posebej družina v stiski. Od vsega začetka ste član Aninega sklada, ki pomaga družinam. Tudi sinoda je bila na temo družine. Vemo, da so se zelo čutile izpostavljene družine, v katerih so starši razporočeni, ponovno poročeni. Čemu boste vi posvetili svojo skrb kot novi nadškof? Bodo imeli mesto v tej Očetovi hiši?
Ne glede na to, nadškof ali ne nadškof, ti ljudje imajo mesto v Očetovi hiši. Vsak na svoj način, vsak je del tega občestva. Zdi se mi, da je to zelo pomembno vedno znova poudarjati. Iz občestva ni nihče izključen, čeprav vsak v občestvu živi nekoliko na svoj način. To, kar se mi zdi zelo pomembno, je pomagati družinam, da začnejo biti ponosne na to, da so družine, da se začnejo veseliti očetovstva, materinstva. Da se začnejo veseliti tega, da sta zakonca med sabo, da začnejo to veselje prenašati tudi naprej. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker v družinah se rojevamo. Tam dobivamo življenje ne samo v tem osnovnem smislu biološkega, telesnega življenja. V družinah se rojevamo tudi v svoje medčloveške odnose. V družinah se rojevamo za vrednote. V družinah se rojevamo tudi v vero, v vernih družinah. Zdi se mi, da je tem družinam treba pomagati, da prenašajo te vrednote, da prenašajo vero s staršev na otroke, s starejših na mlajše generacije. Bolj kot bodo naše družine zdrave, bolj bodo iz teh družin prihajali zdravi ljudje. Ponosni, pokončni, ki jih ne bo mogel, če uporabim svetopisemsko misel, zanašati vsak veter nauka, ki bodo znali stati na svojih nogah, sprejemati odločitve in da tudi takšni ljudje potem družbi lahko največ dajo. Delati za družino, delati za družbo, delati za Cerkev.

Monsignor Stanislav Zore, velika so pričakovanja, vi pa ste v eni od svojih pesmi zapisali: "Ko bom velik, bom pilot, šofer, zdravnik. Ko sem zrastel, sem ostal otrok, ki se igra v naročju tistih sanj, ki jih moje dneve riše Bog." Danes boste posvečeni v 36. ljubljanskega nadškofa metropolita. Kaj je vaša naloga kot novi nadškof? Kaj so vam rekli na kongregaciji za škofe?
Najprej bi glede tega omenil neki stavek iz knjige kardinala Ouelleta, ki je prefekt kongregacije za škofe, v kateri govori o aktualnosti in prihodnosti koncila in med drugim napiše tudi misel, ki mi je v tem trenutku blizu, me zelo nagovarja. Pravi namreč, da ni nobene šole za škofe. Takrat, ko je nekdo imenovan, ko je postavljen na to mesto, se začne učiti. Druga misel, ki jo je izrekel upokojeni mariborski nadškof doktor Marjan Turnšek v nekem krogu duhovnikov, v katerem so izrekali svoja pričakovanja glede prihodnjih škofov, in on je iz svoje osebne izkušnje rekel tole. Pravi, škof bo postal nekdo izmed vas. In se bo začel učiti, kako biti škof. Vi, duhovniki, mu pa pomagajte, da se bo ob vas naučil biti škof. To se mi zdi tolažilno v tem trenutku prevzemanja te odgovornosti na svoja ramena, da se je treba znati učiti.
Znati poslušati, znati združevati stališča in potem tudi sprejeti odločitev. Predvsem v tistem tretjem področju škofovske službe, škofovske odgovornosti, se mi zdi, da je pomembno, da znamo biti skupaj, zlasti v Cerkvi. Mislim, da moramo ustvarjati tisto področje edinosti, kjer vsak lahko izreče svoje mnenje, svoja pričakovanja in ker je vsak tudi pripravljen poslušati mnenja in pričakovanja drugih in kjer smo potem sposobni sprejeti skupno stališče, skupno odločitev in za tem tudi stati. Verjamem, da je samo v takšnem medsebojnem sodelovanju moč in prihodnost. Zlasti na tem tretjem področju se mi zdi, da je res pomembno poslušanje, kajti oznanjuješ lahko še kolikor toliko iz svojega srečevanja z Bogom, iz molitve, iz premišljevanja božje besede in iz tišine. Tudi posvečevalna služba škofa je morda na neki način podobna. Ta vodstvena, upravljavska služba škofa je pa nujno vezana na sodelovanje z drugimi.

Da, papež pravi, da niste izbrani za škofa tisti, ki bi bili najbolj modri, najbolj pametni, ampak da je to dar in zahteva od vas, da služite. Po kakšnem principu si boste izbirali nove sodelavce? Papež Frančišek res na začetku si ni izbral takoj novih sodelavcev, ampak potem vemo tudi, do danes je zamenjal ljudi in zdaj ima okrog sebe ljudi, s katerimi lahko dela in se nam zdi, da je to pomembno tudi za novega nadškofa.

Vsekakor. Predvsem se mi zdi, da ko ste omenili papeža Frančiška, ni prišel v Rim, ni prišel v Vatikan in takoj zamenjal celotne garniture, vsega personala tam. Ampak je bil tam in potem je delal korake, ki jih je spoznal kot potrebne. Zdi se mi, da je odgovornost v tem, da ničesar ne narediš samo zato, da se nekaj naredi. Da nobene zamenjave ne narediš zato, da je zamenjava narejena. Po drugi strani bi bilo pa neodgovorno, da če vidiš, da je zamenjava potrebna, pa je ne narediš. Najslabša odločitev je neodločitev. Predvsem pa se mi zdi, da je pomembno najprej spoznati, potem najti boljšo možnost, dokler nimaš boljše možnosti, se mi zdi, da ostani tam, kjer stvari so. Seveda pa to ne pomeni, da ostanemo kar na mestu. Iščemo druge možnosti. Se mi zdi, da ne smemo na nobenem področju ravnati tako, da bi zavrgli staro zato, ker se nam zdi, da več nikogar ne nagovarja, če ne nagovarja nas samih, ne da bi bile hkrati pripravljene boljše rešitve in boljše odgovore na posamezna vprašanja.

Kakšno mesto pa bodo pri vas imeli zdaj redovniki, redovnice? Vi več ne pripadate frančiškanskemu redu. Ali še?
Ne pripadam več v smislu pokorščine svojemu provincialu. Ali pa pokorščine generalnemu ministru. V srcu pa še vedno pripadam frančiškanskemu redu in tudi vedno bom. Še vedno sem na neki način vpisan v matično knjigo naše province.

Računate tudi na redovnike in redovnice, da res predano služijo po svojih karizmah in so neki pionirji v Cerkvi na Slovenskem?
Seveda, seveda. Bog varuj, da jih ne bi bilo. Upam, da bodo vsi z veliko predanostjo, z veliko zvestobo živeli vsak s svojo karizmo. To je bogastvo Cerkve. Ko vsak prinese svoj dar. In iz teh darov začne po božjem blagoslovu nastajati nekaj lepega. Ne samo za Cerkev. To je obogatitev za narod kot takšen.

Želimo vam veliko, veliko blagoslova, monsignor Stanislav Zore. Bom končala z mislijo iz vaše pesmi o prijatelju: "Prijatelj, roko mi daj in stopi z menoj. Greva človeka iskat." Hvala vam in želimo vam, da bi imeli vedno ob sebi pravega človeka, ki vam bo pomagal voditi nadškofijo, ki čaka z nekim novim upanjem, in da tudi cela Slovenija računa na vas, da boste mož molitve in mož Evangelija.
Hvala lepa. Zahvaljujem se vam za povabilo.

Povzeto po oddaji Obzorja duha, 23. novembra 2014; avtorji: Romana Kocjančič, Karmen Bončar, Milena Keržič, Peter Perše; uredil: Vid Stanovnik