"Če težav nisi rešil doma, tam običajno ne moreš narediti ničesar več," naš sogovornik odgovori po molčečem razmisleku.

Danes je namreč dan Slovenske vojske, prav tako pa tudi mednarodni dan družine, zato nas je ob tej priložnosti zanimalo, kako se slovenski vojaki, ki so na mednarodnih operacijah in misijah v tujini, spoprijemajo z večmesečno odsotnostjo od najbližjih.

"Pred desetimi leti je bilo res težko, saj smo imeli povezavo le po stacionarnem telefonu. Zdaj je sicer bolje, saj je toliko sodobnih tehnologij - od Facebooka do Skypa, da si lahko z najbližjimi v stiku vsak dan, lahko se pogovarjaš z njimi in jih tudi vidiš. Zato je nekoliko lažje, saj jih ne pogrešaš več toliko. Hčerka je pa pač posebna zgodba - to pogrešaš ves čas, pa čeprav jo vidiš," žalostno pove desetnik, ki je bil v svoji vojaški karieri že na petih misijah v tujini - na dveh, odkar je oče.

Denar kot glavni motiv
Da je za vojake glavni motiv udeležbe na mednarodnih misijah denar - prej kot priložnost za napredovanje, Šikovec ne skriva. "Tako pač je. Nekoliko potrpiš, da si lahko potem kaj privoščiš. Odvisno od posameznika pa je, ali bo ta denar prinesel domov ali pa ga bo zapravljal že tam. Največ ga zapraviš na prvi misiji, ko so oči največje," se posmeji.

Sam je v vojsko prišel leta 2002, ko je bilo služenje vojaškega roka še obvezno, nato pa je tam tudi ostal, saj pravi, da je bila njegova izkušnja v času naborništva pozitivna. "Po služenju vojaščine sem bil na zavodu za zaposlovanje, prišla je možnost zaposlitve v Slovenski vojski in sem se odločil, da poskusim. Bilo je v redu in zato sem še vedno tukaj," pove.

"Pomagaš, kolikor lahko"
Prva misija v tujini ga je čakala že po slabih dveh letih v Slovenski vojski. Poslali so ga v Bosno in Hercegovino. "Takrat je bilo to zame nekaj novega, nov izziv. Ni mi bil noben problem iti, saj takrat še nisem imel niti dekleta, kaj šele družine in nisem imel dejansko nobenih obveznosti, zato je bilo lažje," se spominja.

Dodaja, da se za lastno varnost takrat ni bal, saj so od prebivalcev dobivali pozitivne odzive, tudi uniforma oziroma poklic vojaka je tam bolj cenjen kot pri nas. A krvava morija je v državi pustila velike rane in posledice so bile takrat še kako vidne, zato je bila misija, čeprav vojaki niso bili v strahu za svoje življenje, vse prej kot lahka.

"Pogosto smo se ustavljali pri domačinih, veliko smo se pogovarjali z njimi. In tako sam slišiš in vidiš, kakšna revščina je. Imeli smo veliko humanitarnih projektov, da smo pomagali, kolikor se je pač dalo. Tudi iz baze smo nosili sladkarije in sokove za otroke, ki so vedno stali ob cesti in nam mahali, že navajeni, da se ustavimo pri njih. Vse to se te dotakne," se sogovorniku zmrači pogled.

Baza je celotno življenjsko okolje
Vsaka misija seveda terja tudi večmesečna usposabljanja. "Šli smo iz individualnih veščin posameznika do oddelka, voda, čete. In vse skupaj se je nadgrajevalo - streljanje, taktika ... Na koncu pa so prišla še specifična usposabljanja za misijo - javni red in mir, delo z mediji, delo s prebivalci, poučevali so nas o različnih verah v BiH-u, da ne bi rekli kaj takega, česar ne smemo, saj je bila to takrat tam res občutljiva tema, ker je od konca vojne minil relativno kratek čas," pripoveduje Šikovec, ki pa ob tem dodaja, da so osnove taktičnega usposabljanja enake pri vsaki misiji, naj gre za Bosno, Kosovo, Afganistan, specifične priprave za posamezno misijo pa se nato rahlo razlikujejo.

Razlikujejo se seveda tudi naloge na posamezni misiji, delovni dan pa je okvirno videti: "Zajtrk, usposabljanje nekje od pol devetih do dvanajstih, kosilo, spet usposabljanje do približno šestih, ob pol sedmih večerja, nato prosti čas," povzame.

Prosti čas se preživlja v bazi, saj izhodov ni. Kako pa se vojak spoprijema s to vsakodnevno enako rutino, z istim okoljem, obrazi? "Navadiš se, saj se zamotiš. A če se ne, če ne veš, kam bi se dal, kaj bi počel sam s sabo, je pa res problem - tako zate kot za druge," priznava.

Ko testenine gledajo iz vseh lukenj
"Najslabši dejavnik v bazi pa je zagotovo hrana, tako motivacijski kot vse drugo. Testenine dvakrat na dan, morda kaj drugega le za poleg. Italijani kot Italijani pač," se nejevoljno spomni misij na Kosovu, kjer slovenski vojaki domujejo v bazi, ki jo vodijo Italijani.

Kosovo je bila namreč naslednja misija, ki je čakala Šikovca, takrat pa je že bil v zvezi. "Takrat je bilo že drugače, že imaš neko obveznost. Je pa to tudi dobra preizkušnja, da vidiš, ali te bo punca počakala ali te ne bo," pove resno. Na Kosovo se je nato vrnil še dvakrat, udeležbe na misijami pa namerava še nadaljevati. "Konfliktnih žarišč očitno ne bo zmanjkalo," zmaje z glavo za konec.