A naj najprej pojasnimo, kaj je bistvo akcije, ki je bila tudi iztočnica za ta prispevek. Kot že samo ime pove, je akcija "Umaknimo ruandske otroke z ulic" namenjena brezdomim otrokom iz te afriške države. Da bi ljudi spodbudili k darovanju, so v Unicefu Slovenija pripravili posebno akcijo. Na Čopovi ulici v Ljubljani so postavili kartonske dvojnike resničnih ruandskih sirot, s tem pa so želeli ljudem pokazati, kako je konkretno videti življenje na ulici, kjer so otroci izpostavljeni nasilju in drugim neugodnim razmeram.

Ko smo se odpravili na Čopovo ulico, da bi kartonaste dvojnike otrok ujeli tudi v fotografski objektiv, smo opazili precejšnje nezanimanje ljudi za njih. Predstavnica za stike z javnostjo na Unicefu Slovenija Maša Simič nam je pojasnila, da je bila to nekoliko tudi njihova poanta, torej videti, ali bodo ljudje te kartone opazili, šli le mimo ali jih celo podrli. Po besedah Simičeve so bistvo akcije razmere, v kateri živijo tej otroci, približati slovenski javnosti, zato so jih tam postavili kot neke vrste opomnik.

Za vsakih 200 evrov en dvojnik manj
Na Čopovi ulici stoji okoli 30 takih kartonov, za vsakih, v akciji zbranih 200 evrov pa bodo enega umaknili. In zakaj ravno 200 evrov? "Teh 200 je ocena, koliko Unicef potrebuje, da bi enega otroka rešili pred življenjem na ulici," pojasnjuje Simičeva. In tukaj se zgodba šele začne.

Kako je Unicef Slovenija lani porabil sredstva:

Otroških brezdomcev naj bi bilo samo v glavnem ruandskem mestu Kigaliju od pet do sedem tisoč (tudi ugotovitev točne številke je eden izmed ciljev akcije), Unicef pa jim v povezavi z ruandsko nevladno organizacijo Fidesco poskuša pomagati na dva načina - z nudenjem zatočišča, zdravstvene oskrbe in izobraževanja jim pomaga postaviti se na lastne noge ali jim pomaga najti družino. Po genocidu v Ruandi sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je veliko družin razpršenih, kar vpliva tudi na to, da veliko otrok živi kot sirote, čeprav so starši še živi.

Kako se najde otroke?
Konkretna zgodba gre tako: Fidescovi socialni delavci gredo na ulice in stopijo v stik z brezdomnimi otroci. Najprej se jih povabi v t. i. dnevne centre, kjer dobijo hrano in se lahko umijejo, nato pa sledi pogovor, za kaj so se otroci na ulici sploh znašli. Treba je pridobiti zaupanje treh otrok, poudarja Simičeva. Če otrok želi, se lahko v program vključi in začasno nastani v Fidescovem centru, kjer je prostora za okoli 100 otrok. Tam se začne izobraževanje, obenem pa se poskuša vzpostaviti stik z družino. Unicef pri tem ne podpira tega, da bi otroci v centrih ostali predolgo, so nam še pojasnili, saj bi se tako ustvarila odvisnost, temveč si prizadevajo za to, da bi se otroci postavili na svoje noge. Unicef nato poskuša spremljati tudi nadaljni potek in usodo tega otroka.

Najprej načrt, nato poročilo
Kako se izvede tak projekt? Simičeva nam je to pojasnila na konkretnem primeru, torej v primeru tekoče akcije.

"Preden se je v Sloveniji lansirala akcija "Umaknimo ruandske otroke z ulic", smo od ruandskega urada pridobili projektni predlog financiranja, v katerem je opredeljen problem, opisano je bilo, kdo dela na tem področju, kakšen je namen akcije, kakšni so pričakovani rezultati, kakšen je časovni okvir in kakšna je finančna ocena za izvedbo tega programa. Torej, preden gremo v akcijio, je natančno znano, za katero konkretno zadevo gre," je povedala.

Po končanem zbiranju se nato denar nakaže v newyorško izpostavo Unicefa, ta izpostava pa nakaže denar dotičnemu uradu, v tem primeru bo to bila Ruanda. Po koncu akcije se pripravi tudi poročilo o sredstvih in doseženih rezultatih, nato pa se primerja načrte in dejanske rezultate. Poročila se objavi tudi na spletni strani, dosežke pa v posebni letni Unicefovi publikaciji, ki jo med drugim prejmejo tudi mesečni darovalci.

Delo čez revizijo
Da bi dokazale transparentnost in pravilnost svojega poslovanja, morajo tudi humanitarne akcije čez revizije in preglede. Kot razlaga Simičeva, morajo slediti zakonodaji in računovodskim standardom. Poslovno poročilo Unicefa Slovenija vsako leto pregleda zunanja revizorska hiša, ki pa v zadnjih enajstih letih ni odkrila nobenih nepravilnosti, vedno je bilo mnenje torej pozitivno, poudarja Simičeva. Poleg tega poslovanje potrjujeta tudi nadzorni in izvršilni odbor, enkrat letno pa tudi skupščina Unicefa Slovenija. Unicef Slovenija poslovno poročilo posreduje tudi regionalnemu uradu v Ženevi, kjer prav tako preverijo poslovanje. Tudi v tem primeru nepravilnosti še ni bilo.

Kriza vpliva tudi na humanitarnost
Za konec smo s Simičevo spregovorili še o o vplivu gospodarske krize na humanitarno dejavnost. "V letošnjem letu opažamo predvsem znatno zmanjšanje sredstev, ki jih za podporo projektom namenjajo gospodarske družbe. Določeno zmanjšanje je opaziti tudi pri prispevkih posameznikov, vendar težko ocenjujemo, kolikšen je vpliv recesije," je pojasnila. Ob tem smo nekaj besed namenili še omajanemu zaupanju ljudi v humanitarne organizacije zaradi raznih afer.

Tukaj je bila Simičeva jasna: "Afera z Rdečim križem pred leti je vplivala na splošno porajanje dvomov o zaupanju v humanitarne organizacije, se pa zaupanje počasi izboljšuje. Dvomi o delovanju humanitarnih organizacij pa vedno najbolj škodujejo tistim, ki pomoč potrebujejo, v našem primeru otrokom iz držav v razvoju".

Vabljeni k ogledu fotografij kartonastih dvojnikov sirot iz Ruande, postavljenih na Čopovi ulici.