Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta druga in tretja poved šestega odstavka 71. člena v neskladju z ustavo.

Omenjeni člen govori o tem, da letni razpored sodnikov na določena pravna področja ali podpodročja določi predsednik sodišča. Sporni odstavek pa govori o možnosti pritožbe sodnika na razporeditev in pravi, da lahko razporejeni sodnik v treh dneh po objavi letnega razporeda na oglasni deski sodišča napove pritožbo predsedniku sodišča, ki določi letni razpored, ta pa mora v nadaljnjih treh dneh svojo odločitev obrazložiti.

Sledita povedi, za kateri ustavno sodišče ugotavlja, da sta neustavni, in pravita, da lahko sodnik v osmih dneh od prejema obrazložitve vloži pritožbo, ki pa ne zadrži izvršitve. O pritožbi pa odloči v 15 dneh personalni svet neposredno višjega sodišča, o pritožbi zoper razporeditev, ki jo določi predsednik vrhovnega sodišča, pa personalni svet vrhovnega sodišča.

Izvrševanje izpodbijane ureditve v konkretnih primerih se lahko po mnenju ustavnega sodišča namreč v tolikšni meri dotika načela neodvisnosti sodnikov z vidika zahteve po njihovi neodstavljivosti, da mora tudi zoper letni razpored sodnik imeti pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, ki lahko preuči zakonitost premestitve. Že iz 125. člena ustave, ki določa neodvisnost sodnikov, torej neposredno izhaja zahteva, da mora imeti sodnik pravico do pritožbe zoper letni razpored, pri čemer se ta pravica presoja po merilih iz prvega odstavka 25. člena ustave, ki določa pravico do pravnega sredstva, piše ustavno sodišče.

Smisel ustavne pravice je, da lahko posameznik brani in varuje svoje pravne interese

Smisel ustavne pravice do pravnega sredstva je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, opozarja ustavno sodišče. In ob tem ugotavlja, da za nezakonito razporejenega sodnika ni mogoče v celoti vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločitve, kar še toliko bolj velja za postopke v posameznih zadevah, ki so bile na podlagi nezakonite razporeditve sodnika predodeljene drugim sodnikom.

"Stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo razporeditve, torej ni mogoče v celoti vzpostaviti, zato določba, da pritožba ne zadrži izvršitve, onemogoča učinkovitost pritožbe. To je v neskladju z merili iz prvega odstavka 25. člena ustave in posledično tudi v neskladju s 125. členom ustave, iz katerega pravica do pritožbe zoper premestitev sodnika neposredno izhaja," ugotavlja ustavno sodišče.

Iz 125. člena ustave izhaja tudi zahteva, da mora imeti sodnik pri premestitvi brez njegovega soglasja pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, nepristranskost pa se presoja po merilih iz prvega odstavka 23. člena ustave, ki govori o pravici do sodnega varstva, poudarjajo ustavni sodniki. Zato je po njihovih besedah "eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega odločanja prepoved, da bi kot članica kolegijskega organa odločala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti".

"Sodelovanje iste osebe, ki je letno razporeditev določila na prvi stopnji, v sestavi personalnega sveta pri odločanju o pritožbi zoper to isto letno razporeditev je taka objektivna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari upravičen dvom o nepristranskosti. Razporejenim sodnikom v primeru takšne zakonske ureditve torej ni omogočeno pravno sredstvo pred nepristranskim in neodvisnim organom, zato takšna zakonska ureditev ni v skladu z načelom neodvisnosti sodnikov iz 125. člena ustave," še pišejo ustavni sodniki.

Odpravo neskladja mora državni zbor izvesti v roku enega leta

Ustavno sodišče je državnemu zboru naložilo odpravo neskladja v enem letu po objavi te odločbe v uradnem listu. "Do odprave ugotovljene protiustavnosti v pritožbenih postopkih zoper letni razpored sodnikov ne smejo sodelovati predsedniki sodišč kot člani personalnih svetov, pritožba zoper razporeditev pa zadrži njeno izvršitev," je še odločilo ustavno sodišče.

Zahtevo za oceno ustavnosti dela zakona o sodiščih je vložil sodni svet. Kot so pojasnili v obrazložitvi, iz temeljnega vidika ustavnega načela neodvisnosti sodnikov o trajnosti sodniške funkcije izhaja tudi zahteva po sodnikovi neodstavljivosti. To pomeni, da sodnika brez njegovega soglasja ni dopustno imenovati ali dodeliti na drugo sodišče, območje ali v določenih okoliščinah tudi na nižji položaj, razen v izjemnih primerih, ki morajo biti vnaprej določeni z zakonom. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.