Glede dogodkov in procesov, ki so pripeljali do spomladanskih volitev leta 1990 (prvi krog volitev je bil 8. aprila), je zgodovinarka in novinarka TVS Rosvita Pesek za MMC pojasnila, da so volitve na formalni ravni zagotovila ustavna dopolnila, ki so bila sprejeta jeseni 1989 - z njimi je slovenska komunistična oblast dovolila večstrankarski sistem in se odpovedala enopartijskemu monopolu.

"Realno in globalno pa je na svetovni ravni prišlo do sprememb po perestrojki Mihaila Gorbačova v nekdanji Sovjetski zvezi in po padcu komunističnih režimov po vsej Vzhodni Evropi, od Češke do Romunije, kjer je bil padec režima najbolj brutalen," je poudarila in dodala, da se je leta 1989 domača opozicija v Sloveniji opogumila in se strankarsko organizirala - že maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, ki se je sicer štela za bolj stanovsko organizacijo, v začetku leta 1989 pa sta bila ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ) in Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS).

Peskova: ZKS je razumel duh časa
Po mnenju Peskove je bila bolj kot ustanovitev SDZ-ja, ki je bila po njenem "književniško-intelektualno oporišče", pomembna ustanovitev SDZS-a, saj se je levica v Sloveniji in drugod po Evropi razumela kot nosilec socialdemokratske, delavska ideje. "In takrat, ko je tedanja oblast dovolila, da se mimo in zunaj SZDL-ja organizira tudi Socialdemokratska zveza, je bil s tem dovoljen nek pomemben vzporedni sistem. Da se ne bomo slepili, ta sistem je bil izsiljen. Še pred ustavnim kongresom SDZS-a so dobili od oblasti jasno navodilo, da se ne morejo ustanoviti, če ne bodo pod okriljem SZDL-ja. A so pobudniki SDZS-a vseeno ustanovili stranko, kljub temu da se niso vključili v SZDL."

Na vprašanje, ali je bil ZKS oz. komunistična partija tako rekoč prisiljena v demokracijo, je Peskova odgovorila, da o tem poteka stalna debata. Kot meni, se tukaj prepleta več dejavnikov. "Zagotovo pa ji je priznati nekaj: razumela je duh časa. Razumela je, kaj se je dogajalo v Vzhodni Evropi in da se z nasiljem ne bo dalo utišati opozicijskih oz. njim konkurenčnih zvez. To je razumela in sprejela slovo od oblasti. Drugo pa je, da je oblast skušala ohraniti z demokratičnimi metodami. Ne smemo pozabiti, da je bil ZKS-SDP relativni zmagovalec volitev leta 1990. Če se opozicija ne bi povezala v koalicijo Demos in na volitvah nastopila kot koalicija, bi mandat za sestavo vlade pripadal ZKS-SDP-ju."

"Ta sistem je bil v bistvu grob sistem"
Obenem je opozorila, da so le redki Demosovi politiki pričakovali zmago na volitvah, prav tako jim zmage niso napovedovale javnomnenjske ankete. Po drugi strani pa je partija vladala od leta 1945, zato so bili ljudje naveličani sistema, ki je bil v svojem bistvu grob sistem. "Sicer je ta sistem v drugi polovici osemdesetih popuščal, vendar je bil v bistvu grob sistem, v katerem so, denimo, zapirali ljudi, ki so hoteli Zedinjeno Slovenijo, ter vohljali za vsakim četrtim, če celo ne za vsakim tretjim državljanom. Obstajala je tudi prepoved zborovanj in omejevanje svobodnega mišljenja, zato so imeli ljudje veliko negativnih izkušenj z oblastjo."

Dejavnik, ki je vplival na odločitev volivcev, je bil tudi padec komunizma po celotni Evropi. Zato ne bi bilo logično, če bi Slovenci hoteli komunistični sistem obdržati še naprej, ugotavlja Peskova. Po njenem mnenju je volitve odločilo tudi to, da je koalicija Demos na volitvah nastopila z izrazito nacionalnonaprednim in narodnozavednim programom (samostojna država, slovenska vojska in politični pluralizem). Na drugi strani pa so nekdanje družbenepolitične organizacije zagovarjale pot iz Jugoslavije skozi t. i. asimetrično federacijo oz. carinsko unijo.

"ZKS pod Kučanovim vodstvom rekel 'ne' Miloševiću"
Razloge za Kučanovo zmago pa Peskova vidi v tem, da je bil del t. i. mlade garde v ZKS-u in da je znotraj stranke zagovarjal prenoviteljstvo, najpomembnejše pa je bilo, da je ZKS pod njegovim vodstvom rekel "ne" srbskim centralističnim težnjam, ki jih je skušal vsiliti vodja srbskih komunistov Slobodan Milošević.

Volivci v Sloveniji so spomladi leta 1990 odločali o poslancih (takrat se jim je reklo še delegati) v tridomno slovensko skupščino oz. slovenski parlament ter o predsedniku predsedstva Slovenije in članih predsedstva. Skupščina je štela 240 delegatov (80 delegatov družbenopolitičnega zbora, 80 delegatov zbora občin in 80 delegatov zbora združenega dela - volitve v ta zbor so bile 12. aprila). Na prvi krog volitev, 8. aprila, je prišlo 83,5 odstotka volilnih upravičencev.

Volitve leta 1990: Demos vs. nekdanji DPO-ji
Na volitvah v skupščino so si stali nasproti koalicija Demos in nekdanje družbenopolitične organizacije (DPO-ji). Demokratična opozicija Slovenije (Demos) je bila ustanovljena novembra 1989, oblikovale pa so jo stranke oz. zveze, katere večina je bila ustanovljena leta 1989. Prvotne članice koalicije so bile Slovenska demokratična zveza (SDZ), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS) - predhodnica SDS - in Slovenski krščanski demokrati (SKD), pozneje pa so v koalicijo vključili tudi SKZ (ta se pozneje preimenuje v SLS), Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka (SOS) in upokojenska stranka Sivi panterji. Glavna cilja koalicije sta bila miren prehod v demokracijo in suverena Slovenija. Predsednik Demosa je postal predsednik SDZS Jože Pučnik, ki je bil po mnenju Peskove "motor slovenske osamosvojitve".

Nekdanje družbenopolitične organizacije, ki so bile v času komunističnega režima edino dovoljene, Zveza komunistov Slovenije (ZKS), Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) in Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) so se v mesecih pred volitvami preimenovale oz. k svojim starim imenom oz. kraticam dodale nova imena. ZKS je postala ZKS - Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), SZDL je postala SZDL- Socialistična zveza, ZSMS pa ZSMS -Liberalna stranka. Prav ta stranka se je štela kot tretji blok med Demosom in ZKS-SDP/SZDL-SZ.

Demosovo vlado vodil Peterle
Na volitvah v družbenopolitični zbor je koalicija Demos dosegla 54 odstotkov glasov, posamično med strankami pa je bila najuspešnejša ZKS-SDP (17,3 odstotka) pred ZSMS-Liberalno stranko (14,5 odstotka). Volitve v ta zbor so potekale po proporcionalnem volilnem sistemu. Še uspešnejši so bili kandidati Demosa na volitvah v zbor občin, ki so potekale po večinskem volilnem sistemu, slabše pa so se po pričakovanjih odrezali v boju za zbor združenega dela, kjer so bili uspešnejši kandidati nekdanjih družbenopolitičnih organizacij. To je bil tudi edini zbor, kjer Demos ni imel večine.

Po zmagi na spomladanskih volitvah je Demos sestavil prvi demokratično izvoljeni slovenski izvršni svet oz. vlado, katere predsednik je postal predsednik SKD Lojze Peterle (vlado je skupščina potrdila 22. maja). Mandat mu je pripadal, ker je njegova stranka med Demosovimi strankami na volitvah v družbenopolitični zbor dosegla najboljši rezultat. Predsednik skupščine je postal France Bučar (SDZ) - ustanovna seja skupščine je bila 18. maja.

Na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije je Milan Kučan, dotedanji predsednik ZKS, v drugem krogu 22. aprila premagal kandidata Demosa Pučnika. Kučan, ki je bil kandidat ZKS-SDP-ja in SZDL-SZS-ja, je dobil 59 odstotkov glasov. Člani predsedstva so postali Ivan Oman (predsednik SKZ-ja) in Dušan Plut (predsednik Zelenih Slovenije) ter Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl, oba kandidata ZKS-SDP .