Detektivska dejavnost je zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij ter svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki ga za naročnikove potrebe opravlja po zakonu o detektivski dejavnosti detektiv, ki ima izdano licenco in izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom.

Detektivsko delo je pri nas zakonsko urejeno od leta 1994, predsednik DZ-ja Milan Brglez pa je na srečanju, ki ga je priredila Detektivska zbornica Republike Slovenije, dejal, da je to poklic, kjer se združujeta tako intelekt kot intuicija. Vsebina njihovega dela jih druži tudi s policijo in prav iz njenih vrst izhajajo številni detektivi, ki se po upokojitvi odločijo še za delo v zasebnem sektorju.

Zanimalo nas je tudi povsem konkretno, kako je slovenska policija prepletena z detektivi, zato smo odgovor poiskali pri generalnem direktorju policije Marjanu Fanku, ki se je prav tako udeležil srečanja.

Dobro sodelovanje policistov in detektivov
"Pogosto trčimo skupaj v primerih, ko jih naročniki angažirajo za iskanje pogrešanih oseb, preiskavo kaznivih dejanj, odtujevanje premoženja poslovnega subjekta ... in tam je sodelovanje dobro, z obojestranskim nudenjem informacij. Znanje, ki ga posedujejo, v okviru svojih pristojnosti tudi s pridom uporabljajo. Pooblastila imajo taka, da do informacij lahko pridejo, včasih so pri spremljanju informacij celo uspešnejši kot policija, ki ima kot državni organ pri državljanih že neko stopnjo odpora glede nudenja informacij," je priznal Fank.

"V marsičem so podaljšana roka našega dela, resursi državnih organov so omejeni, zato smo dobrega sodelovanja z detektivi in zasebnim varovanjem zelo veseli," je poudaril.

Ko detektiv pri svojem delu naleti na uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ga je po zakonu dolžan naznaniti policiji, v obratni smeri pa te zaveze ni, pojasnjuje Fank. Vendar pa z vidika dobrega sodelovanja to vseeno poteka razen pri informacijah, ki so v domeni policije in gre za občutljive podatke - za te smo zakonsko zavezani, da jih ščitimo in ne posredujemo, je dodal.

"Ljudje mislijo, da samo slikamo in snemamo"
Silvo Petek je v detektivskih vodah že 17 let, pred tem pa je tudi sam nosil značko - najprej kot policist, nato kot kriminalist. Zdaj ima lastno detektivsko agencijo, s šestimi redno zaposlenimi in tudi nekaj zunanjimi sodelavci - računalničar, elektronik ...

Kako je videti prevzem primera? Naročnik pokliče ali pride v pisarno, zakon je tukaj jasen - stranka mora izpolniti vsaj pooblastilo, da lahko preiskujejo neko zadevo, pojasnjuje Petek: "Pri nas, kar zadeva prevzemanje poslov, delam jaz, ker sem direktor podjetja. Ocenim, ali neka stvar je za nas ali ni, pa tudi poskrbim za formalne zadeve - torej za pooblastila, če pa gre za dolgoročno sodelovanje, so zadaj tudi pogodbe."

Njihov delovni dan je sicer uradno od 8.00 do 16.00, vendar pa pogosto pridejo prej, ostanejo dlje, tukaj so še nočne izmene, konci tedna. Pogosto morajo pri kakšnem primeru sodelovati prav vsi v agenciji.

Kaj pa oprema detektivov? "Pogosto si ljudje predstavljajo, da gre samo za fotoaparat in videokamero, ampak zakon omogoča tudi uporabo tehničnih sredstev - prašek za odkrivanje prstnih sledov, kemične pasti za tatove ..." pojasnjuje.

Zakon predvideva 80-urni tečaj v okviru Centra za poklicno usposabljanje, na katerega se lahko prijavi vsak, ki izpolnjuje splošne pogoje. S tem se Petek osebno sicer ne strinja najbolj, saj meni, da je to kljub vsemu stroka in bi morala biti detektivska zbornica tista, ki bi poskrbela za izobraževanje.

Vzporedno s preiskavo zbirajo dokazno gradivo
Kakšni primeri pa predstavljajo glavnino njihovega dela? "Notranjih tatvin v podjetjih je vse več. V porastu je tudi nadzor bolniške odsotnosti, sploh v javnem sektorju je te veliko. Pa tudi alkotesti, novost v zadnjem času pa so tudi preizkusi prisotnosti mamil in te sumi so se v nekaterih primerih tudi potrdili," pripoveduje Petek.

Vse pogosteje pa se srečujejo tudi z alinejo zakona o detektivski dejavnosti - zbiranje dokaznega gradiva. "Tega zbiramo za našega naročnika za kateri koli spor ali postopek pred sodišči. Kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, mi sicer ne smemo uradno preiskovati - umora, vloma, ropa ... Ampak v tej isti zadevi pa lahko vzporedno zbiramo dokazno gradivo, kar smo tudi že velikokrat počeli," pojasnjuje sogovornik.

Velikokrat jih najamejo tudi odvetniki. "Imeli smo primer, ko je bil nekdo osumljen poskusa posilstva, in ker je bil tujec, so ga takoj dali v pripor. Njegov zagovornik je angažiral nas in ugotovili smo, da očitanega kaznivega dejanja dejansko ni bilo, in na prvi obravnavi je bil nato izpuščen." Petek opiše, kako je neka ženska prevzemala manjšo količino mamil na nekem temnem dvorišču, osumljenec je mislil, da jo preprodajalec ogroža, in ji je poskušal pomagati, ona pa je njegovo namero razumela kot spolni napad in ga prijavila policiji.

Po zakonu so o preiskovanem primeru dolžni napisati poročilo in ga predati naročniku, tudi če zanj to ni ugodno. "Mi napišemo realno, nikoli ne bomo napisali nečesa, kar bi naš naročnik pač želel ali pa nam ponudil denar v zameno za pisanje, kakršno bi ustrezalo njemu," zatrjuje detektiv.

Od 50 do 20.000 evrov
Detektivska zbornica je že pred časom objavila znesek priporočene urne postavke za detektivsko delo, ta znaša 70 evrov na uro. Petek sicer pravi, da slovenski trg ni tako močan, da bi lahko dobili toliko denarja - cene se tako običajno gibljejo od 50 do 70 evrov.

Število ur, ki se porabi za posamezni primer, je seveda različno. "Če preverjamo bolniško odsotnost, mi ne vemo, kdaj bo preiskovanec zapustil bivališče in odšel nekam drugam. Zato lahko hitro porabimo 10, 20 ur ali pa ves teden. V modi je zdaj tudi zloraba potnih stroškov, predvsem pri javni upravi. Ni dovolj, da ga samo enkrat ujamemo, da se vozi iz točke A, čeprav ima prijavljeno točko B, saj bo dejal, da je šel na obisk. To moramo na primer ugotavljati 14 dni, da lahko delodajalec trdi, da je odkril vzorec, da gre za zlorabo," primere navede detektiv.

Kot najcenejši primer je Petek navedel primer alkotesta, ki ga lahko izvedejo že v okviru ene same ure postavke. Najdražji, s katerim je imel opravka, pa je stal kar 20.000 evrov, ampak tukaj je šlo za izjemo, saj je šlo za velik primer, v katerega je bila vpletena neka multinacionalka. Povprečno pa primer pri njih stane 200, 300 evrov za manjše zadeve.

Nedobrodošlo poseganje v njihove naloge
Slišati pa je bilo tudi opozorila o pojavih nelojalne konkurence. Petek s prstom pokaže na varnostne službe in pojasni, da v zadnjem času vse bolj posegajo v naloge detektivov.

"Nadzor nad bolniško odsotnostjo izvede nekdo, ki je varnostnik. Preiskovanec nato izgubi službo, potem pa toži delodajalca, postopek poteka na delovnem sodišču. Odvetnika nekega delavca smo že opozorili na to, naj sproži vprašanje, kdo je izvedel ta nadzor - neki varnostnik s štirimi razredi osnovne šole, ki se je naključno peljal mimo, ali detektiv z licenco, ki to dejansko lahko počne," je opozoril, da postaja formalnost postopkov na sodiščih vse pomembnejša.