Za poklic in delo detektivke se je odločila po srednji šoli, ker jo je vedno privlačilo nekaj drugačnega. Kljub vsem knjižnim in filmskih detektivom pa ni imela idealiziranega pogleda na realno delo detektiva. To se v Sloveniji vrti predvsem okoli odkrivanja nepravilnosti, ki jih zagrešijo delavci - delodajalci namreč detektive najemajo za ugotavljanje, ali je delavec res zaradi bolezni upravičeno odsoten z dela, za ugotavljanje kraj v podjetju in upravičenosti prikazanih potnih stroškov.

Čeprav se marsikatera informacija danes brez težav pridobi na spletu, kjer ljudje sami objavljamo osebne informacije, pa je večino dela še vedno treba opraviti na terenu. Bernarda Škrabar to počne v okviru svoje detektivske agencije - leta 2001 je s partnerko postavila temelje Detektivske agencije Satja, prve ženske detektivske agencije v Sloveniji, nato pa je s pomočjo moških kolegov dejavnosti razširila še z ustanovitvijo Detektivske varnostne agencije.

Detektivka. Poklic je verjetno kar visok v vrhu otroških želja, še posebej zaradi vseh knjižnih, filmskih in televizijskih junakov. Kdaj pa se človek dejansko odloči, da bo to njegov dejanski poklic?
To je verjetno res nekakšen mistificiran poklic, a v resničnosti je daleč od televizijske slave. Že od mladih let me je zanimalo vse, kar je drugačno in zunaj okvirov. Odločila pa sem se po srednji šoli, ko sem se vpisovala na fakulteto. To je bila takrat še Visoka policijsko-varnostna šola. Po študiju mi je bilo jasno, da bom takoj šla delat detektivski izpit.

Ste si delo predstavljali drugače, kot se je izkazalo, da je?
Nisem imela velikih pričakovanj. Vedela sem, da bo drugače kot v nanizankah. Te me niti niso posebej privlačile, niso me pritegnile v ta poklic.

Kaj vse je v Sloveniji potrebno, da dobiš licenco kot detektiv? Dejavnost je po prijavljenih detektivih pri Detektivski zbornici sicer kar razvita …
Potrebna je visoka izobrazba, po zakonu iz leta 2011 je potrebno usposabljanje, ki traja 80 ur. Treba je opraviti izpit, ki je pisni in ustni. Nato se odda vloga za licenco.

S sodelavko ste napisali tudi priročnik za detektive.
Priročnik je nastal spontano. Ko sem se sama pripravljala na ta izpit, sem si pripravila skripto. Nato so jo želeli pridobiti še drugi. Takrat sem začela razmišljati o priročniku. S kolegico sva ga nato res napisali, zastavili pa sva ga popolnoma po programu detektivskega izpita.

Kaj so ključna znanja, ki jih potrebuje detektiv?
S področja prava, zakonodaje, nato pa različne veščine – opravljanje pogovorov, vodenje disciplinskih postopkov, računalniška pismenost. Dejavnost opravljam že skoraj deset let, pa še vedno pridejo situacije, ko moram pobrskati po zakonih, poklicati koga za konzultacije.

Kakšna preiskovalna dejanja sicer predstavljajo glavnino vašega dela?
V porastu so notranje kraje v podjetjih, ki jih zagrešijo zaposleni. To je prevladujoče tako v Sloveniji kot po svetu. Veliko preiskujemo anonimna pisma, sicer pa klasična detektivska opravila – nadzor nad bolniškim dopustom, alkotesti, preverjanje upravičenosti do potnih stroškov, vročanje v postopkih. Najemajo nas predvsem podjetja, manj fizične osebe. Te imajo po navadi težave v zakonu, z otroki.

V filmih detektivi običajno posedajo v avtomobilih in čakajo na preiskovance. Ste tudi vi toliko na terenu?
Za vsak primer, ki ga prevzamemo, najprej zberemo na spletu dostopne informacije, nato pa gremo na teren. Če nekdo krade v podjetju, ga moraš pri tem zasačiti. To bo potem dokaz za sam postopek.

Torej se infiltrirate v podjetja?
Da, odvisno od primera, a to je velikokrat potrebno, da pridemo do storilcev.

Začeli ste s prvo žensko detektivsko agencijo v Sloveniji. So kakšne prednosti ženske detektivke?
Ženskih detektivk nas je malo – v Sloveniji okoli 16, moških detektivov pa več kot 60. Imamo tudi drugačen pristop, smo bolj umirjene, nevpadljive. Ljudje si pod idejo detektiva predstavljajo visokega moškega s plaščem in klobukom. Ženske se torej lahko bolje skrijemo, na pogovorih znamo poslušati intuicijo, obrniti tok pogovora.

Katere pripomočke vedno nosite s seboj?
Običajno s sabo nosim več torb, značko, s katero se legitimiram, beležko, fotoaparat, alkotest.

Koliko vam pri delu koristijo ljudje sami in informacije, ki jih vse preveč radi puščamo na različnih družabnih omrežjih?
Zelo. Imeli smo primere nadzora bolniškega staleža in smo na Facebooku pridobili informacijo, da človek smuča v tujini. Ne zavedamo se, koliko sledi in informacij puščamo na spletu. To je za naše delo bistven pripomoček.

Ali zakonodaja dovolj varuje zasebnost posameznika? Vam sicer to verjetno otežuje delo …
Zakonodaja dovolj ščiti, a ljudje niso ozaveščeni. Morda je tudi to naše področje, da detektivi svetujemo, kako naj ljudje ravnajo na primer na spletu. Na družabnem omrežju na primer ne zaklepajo svojih strani, vsak lahko pogleda njihove zasebne fotografije, fotografije otrok. Veliko informacij se pušča na različnih forumih. Ni torej težava v zakonih, ampak v ozaveščenosti posameznikov.

Se vaše preiskave vse bolj osredotočajo na virtualno življenje, na splet? Se tam povečuje število sumljivih, problematičnih dejanj?
Še vedno večino stvari rešimo na terenu, a se glede na preteklost stvari vse bolj selijo na splet. Včasih so bila anonimna pisma napisana na roko, danes so natisnjena ali poslana po e-pošti.

Kako pa sodelujete s policijo?
Nimamo zakonske podlage, da bi morali sodelovati. V posameznih primerih, kjer se povežemo, pa zelo dobro sodelujemo. To je seveda predvsem odvisno od posameznega policista, kriminalista, ali želi sodelovati z nami in deliti vzajemno kakšne informacije.

Imate v svoji agenciji delo razdeljeno – je torej nekdo strokovnjak za določeno področje, drugi se primera loti z drugega zornega kota?
Odvisno od obsežnosti primera. Manjše zadeve reši vsak posamezni detektiv, kar pa je bolj specifičnega, pa delujemo skupaj. Usmerimo se na posamezna področja, kolega se tako bolj ukvarja z digitalno forenziko, pridobiva ta znanja in se usposablja, kolegica se ukvarja s kemijskimi testi, prstnimi odtisi in podobno. Sam si težko strokovnjak za vse, ne uspeš slediti razvoju in pridobivat tako široka nova znanja.

Vas kakšen primer še posebej prevzame, pusti posledice …?
Zame so bili najtežji primeri v preteklosti na področju skrbništva nad otroki. Ko sta se dve osebi, ki sta se razvezali, prek otroka borili druga proti drugi. Največja žrtev je vedno otrok, ki se sam ne more zaščititi. Starš nas najame in trdi, da drugi starš ne ravna z otrokom, kot je treba, ne upošteva določb o stikih in podobno. Mi pa potem raziščemo, kaj se dogaja.

Dokazi, ki jih pridobite, obveljajo na sodiščih?
Tako. Napiše se strokovno detektivsko poročilo, doda priloge, fotografije, posnetke in druge dokaze. Lahko tudi pričamo na sodišču.

Kakšne osebnostne lastnosti ima dober detektiv?
O tem lahko govorim zelo na široko. Ves čas se mora biti pripravljen učiti, ne sme stagnirati, mora biti radoveden in predvsem vsestranski. Imeti mora zelo dobre komunikacijske sposobnosti, da lahko pridobi informacije, umiri napeto ozračje.

Vi imate tudi licenco za osebno varovanje. Se s tem še ukvarjate?
To je bil moj prvi stik z delom na terenu v času trajanja študija, preden sem šla v detektivske vrste. Delo me je fasciniralo, v tujini ponekod detektivi opravljajo tudi osebno varovanje. Pri nas tega ni, je pa res, da tudi ni takšnih zvezdnikov, ki bi potrebovali stalno osebno varovanje oziroma zvezdniki niso ogroženi. Visoke politike varuje policija. Vsekakor pa moraš biti strokovno usposobljen za takšno delo, kar pa se pri nas večkrat pozabi. Tudi za to sem se usmerila v detektivsko stroko.