Televizija je z dovršenimi avtorskimi deli, kabelskimi mrežami in spletnimi platformami (Netflix), ki puščajo ustvarjalcem veliko svobode, ter migracijo uveljavljenih režiserjev in filmskih zvezdnikov na male zaslone postala gojišče talentov in kvalitete. In letošnje leto, ko so se veterani udarili z izjemnimi novinci, ni bilo nobena izjema.

To je bilo leto, ko so se poslovile kritiško hvaljeni Sinovi anarhije (Sons of Anarchy) in Imperij pregrehe (Boardwalk Empire) ter vzniknile nove TV-poslastice, kot so Afera (The Affair), Fargo, Kirurg (The Knick) in - serija, o kateri se je največ govorilo - Pravi detektiv (True Detective).

Mi smo s pomočjo kritiških lestvic ob koncu leta in lastnimi preferencami zbrali presek najboljših, a o okusih se ne razpravlja, zato imate verjetno svoje favorite.

Pravi detektiv (True Detective)
HBO je s Pravim detektivom ponovno zadel v polno. Serija, razdeljena kot antologija v nepovezane sezone s po osem epizodami, je v prvi sezoni navduševala s fenomenalnim Matthewom McConaugheyjem kot propadlim detektivom (njegov antipol je predstavljal Woody Harrelson), inovativno režijo s podpisom Caryja Fukunage in scenaristično podlogo novinca Nica Pizzolatta. Rezultat je eden najbolj zloveščih, tesnobnih in intrigantnih TV-izdelkov zadnjih let, ki pa je z ne ravno navdahnjenim finalom pri kritikih vseeno izgubil malce točk. Vseeno je bil Pravi detektiv spletni fenomen, ki je ob vsaki epizodi porodil burne spletne razprave in najrazličnejše teorije. Mu bo uspelo tudi v drugo, ko se leta 2015 vrača z novim režiserjem in novo postavo (Colin Farrell, Vince Vaughn, Rachel McAdams)?

Oglaševalci (Mad Men)
Donu Draperju in druščini s sedmo in zadnjo sezono (ta je razdeljena na dva dela, drugi del pričakujemo v prihodnjem letu) počasi jenjajo moči, zanimanje gledalcev pada, a Oglaševalci, ena tistih serij, ki se pojavljajo na vseh seznamih najboljših vseh časov, vseeno ostajajo televizijski presežek. Matthew Weiner je natančen opazovalec tako človeške psihe kot obdobja šestdestih let, v katero je serija umeščena, zgodba je stkana in ekranizirana mojstrsko, liki ostajajo dodelani, kompleksni in s svojimi hibami skrajno človeški, Draper pa se v zadnji sezoni znajde v povsem novem položaju, tako da se vsekakor obeta finale, vreden ogleda.

Sinovi anarhije (Sons of Anarchy)
Sinovi anarhije so bili iz nekega neznanega razloga vedno malce podcenjeni in zdi se, da je šele finale prebudil kritike, da so jim končno pripisali zasluge, ki si jih zaslužijo. FX-ova serija o kalifornijski motoristični tolpi, grobo osnovana na Hell's Angels, je s sedmo sezono upokojila družino Teller, najboljši približek sodobne različice kake shakespearjanske družine z vsemi notranjimi prevarami, izdajami, dramami, strastjo in tragedijami. "Žajfnica za fante", so nekateri imenovali Sinove anarhije, ki pa so bili v resnici precej več, Kurt Seller pa je z Jaxom in Gemmo Teller, Clayem Morrowom in kopico slikovitih stranskih likov stkal pravi diapazon človeške nravi, od gole arogance do največje ranljivosti.

Fargo
Mnogi so bili skeptični ob napovedi, da se bodo pri TV-hiši FX po skoraj 20 letih lotili predelave kultne filmske klasike Coen bratov, a malo znani Noah Hawley je utišal kritike že z desetepizodno prvo sezono, ki sta jo "požegnala" tudi sama Coena. Billy Bob Thornton, Martin Freeman in Colin Hanks so v svojih vlogah odlični, Allison Tolman, ki v seriji delno prevzame vlogo Frances McDormand pa so kritiki označili za pravo odkritje. Hawleyju je uspelo na male ekrane prenesti ravno pravšnjo kombinacijo drame, bizarnosti in črnega humorja, po katerih se je odlikoval izvirni Fargo, kar mu je že prineslo lep kupček nominacij in odobreno drugo sezono.

Živi mrtveci (The Walking Dead)
Kritiki in gledalci so potrebovali nekaj časa, da so dodobra vzljubili to postapokaliptično serijo o peščici preživelih po napadu zombijev, a z vsako sezono Živi mrtveci pridobivajo večjo bazo oboževalcev in se počasi že skoraj bližajo statusu sodobnega kulta. Če zombiji niso po vašem okusu, lahko serijo gledate bolj kot dramo o preživetju in o prilagajanju ljudi na najrazličnejše položaje, pri tem pa se ustvarjalci ne bojijo "odstreliti" glavnih likov.

Kirurg (The Knick)
S Kirurgom sta se na male zaslone preselila Steven Soderbergh in Clive Owen, rezultat pa je fascinanten, politično nekorekten in precej brutalen vpogled v New York in medicino na prelomu stoletja. Z vsakim kadrom Soderbergh razkazuje svoje filmarske veščine, naj si bo s krvavimi bližnjimi posnetki rezanja človeškega mesa ali pa kaotičnimi izgredi v sedmi epizodi, ki predstavlja vrhunec desetepizodne prve sezone. In Clive Owen je kot briljanten, a aroganten, egocentričen in zasvojen dr. John W. Thackery, ki malce spominja na radikalnejšega dr. Housa, naravnost izvrsten.

Orange is the New Black
Ženska zaporniška serija tudi v drugi sezoni ni popuščala - Piper (Taylor Shilling) ni več nemočna, nebogljena barbika z Manhattna, grobo vržena v "ženski OZ", kot so nekateri označili zapor Litchfield, ampak povsem parira vsem močnim, živopisanim likom, ki jih je z dobršno mero humorja ustvarila Jenji Kohan. Orange is the New Black, po Hiši kart še ena Netflixova uspešnica, je že s prvo sezono odpravila številne tabuje, lezbični seks pa naredila za mainstream, v drugi pa nam je predstavila nekatere nove like, stare pa poglobila z novimi zgodbami o njihovem ozadju.

Olive Kitteridge
Olive Kitteridge, najmanj komercialna in najbolj subtilna od izpostavljenih serij, je štiriepizodna miniserija Lise Cholodenko in Jane Anderson, posnete po romanu Elizabeth Strout, o malem mestu in disfunkcionalni družini. Če opis zveni znano, je izvedba teh tem povsem sveža, pri čemer gredo največje zasluge odlični Frances McDormand kot asocialni, jedki naslovni junakinji, ki ima kar nekaj težav z izkazovanjem človeške topline in empatije. Olive Kitteridge je prefinjena in natančna analiza malih ameriških mest, ameriške gonje za uspehom in odstopanja od konvencionalnega.

Afera (The Affair)
Za mnoge najbolj vroča nova serija je desetepizodna drama o skoku čez plot (oz. več le-njih) in posledicami, ki jih ima poletna afera za družine vseh vpletenih. Avtorja Hagai Levi in Sarah Treem zgodbo spleteta okoli Noaha (Dominic West), poročenega očeta štirih otrok, katerega pisateljska kariera je vedno v senci tastove, in Allison (Ruth Wilson), soproge lokalnega rančarja, ki je vse od sinove smrti povsem izgubljena in samodestruktivna. Kulisa je na videz idilični Montauk, razdeljen na paralelni svet med domačini in premožnimi Newyorčani, ki so si tu sezidali svoje poletne vile, posebnost serije pa je predvsem inovativni pristop dveh zornih kotov, kar pomeni, da je del epizode posnet iz Noahove perspektive, del pa iz Allisonine, kar spretno izpostavlja, kako drugače na isti dogodek gledajo moški in ženske.

Igra prestolov (Game of Thrones)
S četrto sezono Igra prestolov ostaja magnet za gledalce, pri čemer nikdar ni povsem jasno, ali je to zaradi dovršene režije in scenarija ali zaradi številnih (res številnih) pohujšljivih prizorov, ki so v četrti sezoni nedvomno dosegli vrhunec s kontroverznim prizorom incestuoznega posilstva med Cersei in Jaimiejem. Ustvarjalci z Davidom Benioffom in D. B. Weissom na čelu postajajo vse drznejši pri ekranizaciji del Georgea R. R. Martina, pri čemer se prav nič ne bojijo ne eksplicitnih prizorov seksa, ne ubijanja priljubljenih glavnih junakov.