Med njimi je komaj polnoletna dijakinja Ajda. Odločila se je, da bo s pridnostjo, študijem, dodatnim delom in neizmerno voljo za vselej končala generacijsko prekletstvo neuspeha, alkohola in brezupne revščine v njihovi družini. Z očetom nima stika že osem let, zanjo ni nikoli plačeval preživnine. K mami se ne more vrniti tudi zato, ker je bil njihov dom že prodan na dražbi. "Zelo, zelo me je strah, kako bom preživela. Pri vsaki kavi, ki si jo kupim, dvakrat premislim, ali jo res potrebujem ali pa bi mi ta denar morda bolj prav prišel prihodnje leto?"

Mami je želela pomagati tudi z informiranjem o možnostih, kako lahko pride do pomoči. "Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da ne bo zame porabila niti sekunde več," trpko pove 19-letna Ajda. To je bilo nekaj mesecev po tem, ko je že zapustila dom, kar je bila najbolj radikalna, a nujna odločitev v življenju, polnem revščine, alkoholizma in očitkov, ki jih je vselej razumela kot dušečo krivdo.

Dedek ena redkih svetlih točk

A začelo se je veliko bolj spodbudno, mlada družina z dvema punčkama je imela lepše načrte za prihodnost, ki pa jih je vse bolj redčil alkohol. Ajda pravi, da je bil le dedek ena res redkih svetlih lučk njenega in sestrinega otroštva. Sploh, ker se je mama po ločitvi od vse bolj zapitega očeta odselila in je deklici, takrat stari 4 in 5 let, do končanja dve leti trajajočega procesa na sodišču sploh nista videli.

Nekaj let življenja pri očetu je bilo, še posebej po dedkovi smrti, komaj vzdržnih. "Skrbela sem za sestro in tudi za njega, skrbela sem za pospravljanje, kuhanje, počutila sem se odgovorno za čistočo v hiši in za očeta, vse slabše je bilo in zato sva se s sestro odločili, da očeta zapustiva."

Tudi mama je vse pogosteje pila

Toda alkoholno prekletstvo ju je čakalo tudi v maminem novem domu. "Pričakovali sva, da bo vse boljše in na začetku je tudi bilo. Bolje nama je šlo v šoli, prijatelje sva imeli bližje, mamin partner nama je pomagal bolj kot nama je pravi oče. A nato je mama ob vseh težavah in dolgovih začela piti alkohol, kar je poslabšalo naše odnose, zato je pila skoraj vsak dan …"

Dekleti sta bili obsojeni na životarjenje v zelo skromnih bivanjskih razmerah, s pogosto pijano mamo in z očimom, ki je bil pogosto odsoten zaradi dela v tujini, saj so le tako sploh lahko preživeli. Ob vstopu v srednjo šolo sta se s sestro čez teden preselili v dijaški dom in postali finančno odvisni samo od skromnih štipendij in občasnega dela.

"Bilo nama je zelo težko, nisva si mogli privoščiti skoraj ničesar, nisva mogli na nobeno praznovanje, nikamor. Grozno sem se počutila, ko niti najboljši prijateljici nisem mogla kupiti darila. Ves denar sva porabili za bivanje v domu in za nekaj hrane v šoli."

"Ko sem dobila plačilo, ga je mama zapila"

Bivanje v domu jima je omogočalo mirnejše življenje, vsaj med tednom. "Med koncem tedna sva skušali mamo spodbujati, da bi skupaj preživeli čas, naj ne pije. Tudi pri učenju sem imela težave. Ne da nisem imela časa za učenje, bilo me je strah učiti se, ker sem nenehno premlevala, kaj vse bi morala postoriti, pomagati mami, sestri, nisem se mogla zbrati, v šoli sem zaostajala z učenjem, nisem imela tako dobrih ocen, sem jih pa nato imela v zadnjem letniku srednje šole."

Ker je bila finančna stiska doma vse večja, je Ajda pogosto priložnostno delala, sploh med počitnicami: "Ko sem dobila plačilo, me je prosila, naj ji ga posodim, vendar mi ga nikoli ni vrnila, mama ga je na žalost zapila. Mamo sem skušala nekako rešiti iz vseh težav, namesto nje sem skušala reševati njene probleme, večino časa sem plačevala položnice, prevzemala sem skrbi, kot da sem jaz odrasla."

"Počutim se nemočno, ker ne zmorem rešiti še sestre, sploh ker je banka že prodala hišo"

"Rešiti sem želela tudi sestro, ji pomagati do boljše prihodnosti, vendar mi to žal ni uspelo. Sestra ni izdelala letnika, letos ga ponavlja, vrnila se je domov in, kolikor vem, pouka ne obiskuje več. Počutim se zelo nemočno, želim ji pomagati, želim, da bi bila tudi ona uspešna, da bi lahko šla svojo pot in ne bi sledila maminim stopinjam."

Ajda je kljub svojim letom skušala najti načine, kaj storiti, potem ko je banka zaradi dolgov njihov dom prodala na dražbi. "Nismo vedeli, kaj bomo, kam bomo šli, kdaj moramo oditi, nismo vedeli, kdo je hišo kupil in kaj moramo narediti zdaj. Bili smo v čisti temi. Mama ni iskala rešitev, ni iskala stanovanja, hiše, to sem počela jaz, ko pa sem našla rešitve, jih je mama zavrnila. Hiša je prodana, a po nekem naključju se jim še ni bilo treba izseliti, jih pa to še čaka."

Priznava, da je bilo kljub želji po izobrazbi med šolanjem v srednji šoli psihično zelo težko zdržati. "Stvari, ki so se dogajale doma, so me zelo zavirale, nenehno sem razmišljala, kaj se dogaja doma, kako lahko pomagam mami, kako sestri in to me je najbolj zaviralo pri doseganju uspehov."

"Prvič sem dobila občutek, da sem vredna pomoči, ljubezni, spoštovanja, da je mogoče živeti drugače"

Po nekaj letih prevzemanja vseh domačih obveznosti in iskanja rešitev za družino si je Ajda morala priznati, da tako šole ne bo mogla končati, čeprav so ji bili sošolci in nekateri učitelji v veliko oporo. Zato je zbrala pogum in se v želji po čim uspešnejšem zaključku mature preselila k prijateljevi družini, kjer so ji brezplačno ponudili začasen dom.

"Sprejeli so me v svoj dom, ker si želijo, da se osamosvojim, da sem uspešna, da najdem svojo pot in mi želijo na njej pomagati. Dali pa so mi ne le materialno, ampak tudi čustveno podporo. Prvi so mi odprli oči, da vse to, kar se dogaja doma, ni moja krivda. Prvič sem dobila občutek, da sem vredna pomoči, da sem vredna neke ljubezni, če se lahko tako izrazim, da sem vredna nekega spoštovanja. Da je mogoče živeti drugače. Ko sem se preselila k njim, sem prvič začutila ta mir, to sproščenost, imela sem dovolj časa in energije za učenje in zato sem imela seveda tudi boljše ocene."

Na poklicni maturi z doseženimi vsemi točkami postala diamantna maturantka

Sicer tvegano odločitev, da je zapustila vse za seboj, se skoraj brez svojih sredstev preselila k prijateljevi družini, je Ajda odlično izkoristila. "Ocene so se izboljšale, dosegla sem odličen uspeh, na maturi pa sem tudi dosegla izjemen rezultat, postala sem diamantna maturantka, kar pomeni, da sem dosegla vse točke!"

Kar je na njeni šoli dosegla le še ena dijakinja. Izjemnemu, v njenih okoliščinah prav zares diamantnemu uspehu navkljub pa je vse bolj jasno, da se domov, kjer ni bila že dobro leto in kjer njena družina še vedno čaka na izselitev, nikakor ne more vrniti, čeprav je z mamo skušala vzpostaviti vsaj minimalen odnos.

"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko dobi pomoč. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da ne bo zame porabila niti sekunde več."

Sistemska polena pod noge predvsem revnejšim poklicnim maturantom

Ker že vse od selitve pred osmimi leti nima nikakršnega stika z biološkim očetom, ki zanju s sestro nikoli ni plačeval preživnine, in ker tudi mama ne želi, da bi se vrnila in se kmalu tudi ne bo imela kam, je Ajdina usoda kljub diamantnemu uspehu prepuščena le njej, njeni trdni volji in ta hip še nadvse srečnemu naključju, da jo je začasno vzela pod streho družina, pri kateri se dobro počuti.

Vse, kar si želi, sta vpis na želeni študij in vsaj znosno samostojno življenje. A ji je polena pod noge podtaknil šolski sistem. "Čeprav sem bila na poklicni maturi diamantna maturantka, moram obiskovati celoletni tečaj, da lahko nato pristopim k splošni maturi in se vpišem na želeni študij."

Celoletni tečaj z vsakodnevnimi obveznostmi je sicer za maturante poklicnih šol brezplačen, a poteka le v nekaterih večjih mestih. Dijaki, ki ne živijo v bližini, si morajo za celotno šolsko leto sami zagotoviti plačilo bivanja, prevoza in – kar Ajdo najbolj prizadene – ostanejo tudi brez štipendije.

"Ker opravljam maturitetni tečaj za stopnjo izobrazbe, ki jo že imam, žal štipendije ne morem dobiti. Zato med konci tedna in včasih tudi med tednom še vedno delam, da zaslužim, kar pač lahko, da lahko preživim, si kupujem malico in stvari, ki jih potrebujem, da mi še tega ne kupuje družina, pri kateri živim."

Vsaj tri ure dnevno izgubljene za vožnjo

Ajda, hvaležna za pomoč prijateljeve družine, pa se mora vendarle prav zaradi pomanjkanja denarja za najem sobe ali stanovanja vsak dan voziti. "Vsak dan se vozim na maturitetni tečaj, zbujam se okoli 5.30 in se vozim od 45 minut do ure in pol v eno smer, na dan porabim vsaj tri ure za vožnjo in še za čakanje na prevoz. Ta vožnja me zelo utruja, izgubljam čas, ki bi ga lahko porabila za učenje, domače naloge, zato sem začela zaostajati, a še vedno se trudim vse nadoknaditi in se čim bolje učiti."

Kajti kljub oviram na poti so Ajdini cilji jasni in nedvoumni: "Zagotovo želim opraviti študij in to zelo uspešno! Zelo si želim, da bi se preselila v mesto, v katerem bom študirala, da se mi ne bo treba več voziti. Po študiju upam, da bom uspešna, želim si družino, nočem slediti stopinjam svoje mame, nočem biti takšna mama svojim otrokom. Nočem biti slab človek, hočem biti dober vzor svojemu partnerju in svojim otrokom."

"Zelo, zelo me je strah, kako bom to zmogla"

Do tam je še veliko let zahtevnega študija, a tudi precejšen finančni zalogaj, ki si ga bo v celoti morala zagotoviti sama. "Skrbi me, ali bi si lahko že zdaj našla kakšno stanovanje in ali bi ga lahko plačevala? Za čas študija me skrbi, kako bom plačevala sobo v študentskem domu, kako si bom plačevala hrano, bom imela dovolj denarja, bom zmogla vse? Res me je zelo, zelo strah. Čeprav poskušam ne razmišljati o prihodnosti, ker je to skrb za pozneje in moram zdaj poskrbeti za maturitetni tečaj, ampak še vedno vsak dan, večkrat na dan razmišljam, kako bom preživela prihodnje leto in kako ga bom finančno zmogla? Pri vsaki kavi, ki si jo kupim, dvakrat premislim, ali jo res potrebujem? Pri vsaki stvari, ki jo kupujem, se vprašam, ali to res potrebujem? Kako bi mi ta denar morda bolj prav prišel prihodnje leto? In res razmišljam o tem, kako bom preživela."

Cilj prekiniti tudi to generacijsko prekletstvo neuspeha, alkoholizma in nezadovoljstva

Želje so velike, pot pa kljub velikim finančnim skrbem trdno začrtana. "Stomilijonovodstotna sem, da bom končala študij, želim si opravljati poklic, ki me bo veselil, in vem, da mi bo to tudi uspelo!"

Ajda še vedno močno upa, da se ji bo na poti kdaj zmogla pridružiti tudi mlajša sestra, vsaj zase pa ima še en trden cilj. "Želim si prekiniti tudi to generacijsko prekletstvo neuspeha, alkoholizma in nezadovoljstva. In prav z uspehom v šoli in pozneje v službi mi bo to uspelo."