Z nekdanjim direktorjem Arhiva Republike Slovenije (vodil ga je med letoma 1993 in 2004) in zdajšnjim sekretarjem za arhivske strokovne naloge smo se pogovarjali o zdajšnjem in "referendumskem" zakonu o arhivih, razumevanju problematike ter urejanju tega vprašanja v tujini.

Arhivi so po najpreprostejši definiciji dokumenti zgodovine, ki naj bi služili njeni interpretaciji, k čemur so poklicani zgodovinarji. Kako torej komentirate, da gremo o dostopnosti arhivov na referendum odločat državljani, in to ne na podlagi glasov (podpisov) ljudstva, ampak, kar je sicer povsem v skladu z zakonom, peščice poslancev?

Na referendumu bomo ponovno, po mojem mnenju povsem nepotrebno, odločali le o dostopnosti oziroma nedostopnosti do manjšega dela tajnega arhivskega gradiva, ki ga je Arhiv RS leta 2000 "zaradi operativnih potreb" v skladu s takrat veljavnim arhivskim zakonom iz leta 1997 pustil pri Sovi, ker je bilo oziroma je še vedno operativno, se pogosto uporablja in dopolnjuje in ker Arhiv RS še do danes ne izpolnjuje pogojev za varno hrambo in uporabo gradiva, ki je označeno kot tajno v skladu z zakonom o tajnih podatkih. Gradivo se nanaša na organizacijo in poslovanje varnostno-obveščevalne službe in tako imenovane "vire informacij" ter ima velik pomen za nacionalno varnost in varstvo zasebnosti posameznikov, ki so oziroma ki še sodelujejo z varnostno obveščevalno službo. Arhiv RS ima popis tega gradiva iz leta 2000 kot garancijo, da se gradivo ne bo še naprej uničevalo. Dejansko je arhivsko gradivo še v upravljanju Sove, kljub nezakoniti uredbi vlade iz leta 2007 in sporazumu med Sovo in Arhivom RS iz leta 2008, ki je vzpostavil sistem "dveh ključev". Tako uredba kot sporazum nista bila sprejeta v skladu z določbami zakona o arhivih iz leta 2006 (ZVDAGA) o izročanju arhivskega gradiva. Dovoljenja za dostop bi morala dajati po obstoječem zakonu o tajnih podatkih Sova, ne Arhiv RS!

Leta 2006 je arhivski zakon v tretjem odstavku spornega 65. člena odpravil vse omejitve dostopa do arhivskega gradiva Sove, ki je že v Arhivu RS, ne pa tudi na arhivskem gradivu, ki je na podlagi tretjega odstavka 40. člena zakona iz utemeljenih razlogov ostalo pri Sovi. Arhivsko gradivo po arhivskem zakonu nastane takrat, ko ga javnopravna oseba odbere in izroči pristojnemu arhivu. Izpolnjena morata biti oba pogoja!

Ali kot strokovnjak za arhive menite, da povprečen volivec dovolj razume, o čem bo v tem primeru odločal?
Državljani ne morejo razumeti, o čem bodo odločali, ker so razlage na obeh straneh popolnoma spolitizirane in na nasprotnih izhodiščih. V javnosti se vsevprek govori o dostopu do arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti (SDV), dejansko pa se ponovno odloča le o dostopu do manjšega dela tajnega arhivskega gradiva nekdanjega SDV-ja iz obdobja od leta 1973 do 1991, ki je ostalo pri SOVI in je že itak varovano na podlagi zakona o tajnih podatkih. Razumejo lahko le tisti volivci, ki se zavedajo, da je v vseh demokratičnih državah dostop do dokumentarnega gradiva pri ustvarjalcih gradiva in posledično tudi do arhivskega gradiva omejen različno dolgo z različnimi predpisi (zakon o tajnih podatkih, zakon o varstvu osebnih podatkov, zakon o gospodarskih družbah, zakon o davčnem postopku, zakon o dostopu do informacij javnega značaja, zakon o avtorskih in sorodnih pravicah itd.) in nenazadnje še z arhivskimi predpisi. Prav v vseh državah pa so s posebnimi in tudi z arhivskimi predpisi zavarovani občutljivi osebni podatki (pri nas 75 let po svojem nastanku ali deset let po smrti osebe, na katero se nanaša, če je datum smrti znan) ter tajni dokumenti, ki se nanašajo na državno in javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, njene gospodarske interese ter poslovne in davčne skrivnosti (pri nas najdlje 40 let po nastanku). Navedeno arhivsko gradivo je v tujini zavarovano ne glede na čas oziroma obdobje, kraj in način nastanka! V Vatikanskem tajnem arhivu je delno še vedno javnosti nedostopno gradivo o inkviziciji, ker bi škodilo ugledu Katoliške cerkve, v Koroškem deželnem arhivu še vedno ni na voljo gradivo o plebiscitu iz leta 1921, podobno je v državnih arhivih v Angliji, ZDA, Nemčiji, Srbiji itd. Naši raziskovalci, pa tudi novinarji, imajo v tujini v zvezi z nedostopnostjo arhivov veliko problemov, vendar zapore (morajo) razumeti, pri nas pa bi za dostop in politično obračunavanje mirno žrtvovali nacionalno varnost ali varstvo zasebnosti!

Kakšno je vaše stališče do odprtja/zaprtja dela arhivov SDV-ja, ki so povod za prihajajoči referendum?
Ponavljam, da je v vseh demokratičnih državah gradivo varnostno obveščevalnih služb javnosti zelo dolgo nedostopno, tudi gradivo nekdanjih tajnih služb realsocialističnih držav. Več podatkov je na spletni strani Arhiva RS. Ta del ohranjenega gradiva nekdanjega SDV-ja, ki se nanaša na organizacijo in poslovanje tajne službe in obsega po moji oceni okoli 10 odstotkov celotnega ohranjenega gradiva, mora ostati javnosti zaprt, dostop pa je treba omogočiti vsem izjemam, ki jih določajo predpisi in ki izkažejo pravni interes. Brez omejitev pa je itak na podlagi tretjega odstavka 65. člena zdajšnjega zakona že dostopno vse ostalo arhivsko gradivo nekdanjega SDV-ja, ki je bilo izročeno Arhivu RS oziroma kar nam je uspelo prevzeti v obdobju od leta 1997 do leta 2008. Gradivo je bilo oziroma je v celoti dostopno za vse namene, zlasti za popravo povojnih krivic!

Je torej dopolnitev zakona o arhivih sploh potrebna? V enem od medijev ste dejali, da zakon iz leta 2006 ni ustaven, da diskriminira varstvo občutljivih osebnih podatkov. Lahko pojasnite?
Takšna dopolnitev zakona o arhivih, kot je predlagana, ni potrebna. Potrebna bi bila sprememba oziroma črtanje tretjega odstavka 65. člena zdaj veljavnega zakona. Ustavno sodišče bi po mojem mnenju moralo presojati ustavnost tretjega odstavka 65. člena, ki diskriminira ustavno načelo varstva osebnih podatkov, ker v zelo širokem spektru arhivskih fondov in zbirk odpravlja varstvo občutljivih osebnih podatkov, nekatere vrste pa zapira (paradoks pa je, da so bili do leta 1997 ti osebni podatki javno dostopni in tudi objavljeni, na primer v knjigi Temna stran meseca itd). Določbe tretjega odstavka ne sodijo v arhivski zakon, kvečjemu v posebne zakone o lustraciji, o dostopu do arhivskega gradiva nekdanjega SDV-ja, o popravi povojnih krivic itd.

Opozicija trdi, da vlada arhive zapira, ker da so v njih podatki zdaj aktualnih politikov. Omenjajo celo predsednika države. Med drugimi izjavami, ki smo jih na to temo že slišali, je najbolj pogosta ta, da "je nekaj zadaj", da se "nekaj skriva". Verjamete temu?
Tej trditvi ne verjamem, ker so v "spornem arhivskem gradivu Sove" dokumenti in podatki, ki se nanašajo tako na sedanje levo kot desno usmerjene državljane.

Ali po vašem arhivi nekdanje Udbe skrivajo takšne skrivnosti, ki bi lahko marsikoga spravile v nezavidljiv položaj?
Brez dvoma!

Ali menite, da argument o skrbi za nacionalno varnost vzdrži, in kako bi lahko odprtje škodilo državi?
Nobena država ne razkriva dokumentov svoje varnostno-obveščevalne službe oziroma mreže, pa tudi ne dokumentov, ki nastanejo v teh službah v zvezi z obrambo, nacionalno varnostjo, zunanjimi zadevami, gospodarskimi interesi itd., še najmanj pa se javnosti razkrivajo dokumenti o virih informacij. Tajne službe se med seboj ne razkrivajo, odkriti agenti se običajno izmenjajo itd. Slovenija v tem oziru ni resna država.

Eden od vladnih argumentov je, da je dostop z odlokom onemogočila/omejila že prejšnja vlada. Ta, ki je zdaj v opoziciji, za zapiranje krivi zdajšnjo. Kaj je torej res?
Vlada ima tokrat prav! Prejšnja vlada kljub uredbi iz leta 2007 in sporazumu iz leta 2008 dejansko ni storila ničesar, da bi sporno arhivsko gradivo prišlo v Arhiv RS, tako da bi bilo dostopno brez omejitev po tretjem odstavku 65. člena zakona iz leta 2006. Z uredbo in sporazumom je dejansko pristala na nedostopnost v nasprotju z zakonom, ki ga je predlagala sama.

Ali imate kakšne izkušnje z dostopom do arhivskega gradiva v drugih državah? Se lahko primerja ureditev dostopnosti t. i. starih demokracij in nekdanjih socialističnih držav in ali zadnje še nosijo "breme preteklosti" in ali je tudi Slovenija na tem področju žrtev svoje zgodovine?
Na spletni strani Arhiva RS so odgovori državnih arhivov nekaterih nekdanjih socialističnih držav, kako ravnajo z gradivom nekdanjih tajnih služb. V vseh se je gradivo uporabljalo za lustracijo, za popravo povojnih krivic in denacionalizacijo, tako kot pri nas, kjer pa lustracije ni bilo! V vseh državah so imeli s prevzemom gradiva tajnih služb velike težave in v večini držav to gradivo sploh še ni v državnih arhivih, tako kot je to v Sloveniji, ampak v posebnih inštitutih ali pa kar pri ministrstvih za notranje zadeve. V Sloveniji smo v EU-ju prvi izvedli tranzicijo na arhivskem področju, s tem da smo ukinili specialne arhive in da je tudi arhivsko gradivo nekdanje tajne službe prišlo v državni arhiv, razen zdaj spornega dela arhivskega gradiva SDV-ja, ki je upravičeno ostal daljši čas nedostopen pri Sovi. Vse javno arhivsko gradivo v pristojnih arhivih pa je že leta 1997 postalo javno dostopno, saj so bile že tedaj v prehodnih določbah arhivskega zakona odpravljene vse vrste nedostopnosti na arhivskem gradivu, ki je nastalo v obdobju SFRFJ, razen načelnega varstva občutljivih osebnih podatkov in tajnih podatkov.

Glede na različne izjave in odprta pisma, ki jih beremo v medijih, se je politizirala tudi zgodovinarska stroka. Brali smo o poskusih lustracije zgodovinarjev, o domnevno spornem položaju Centra za narodno spravo idr. Režimski zgodovinarji bi morali biti na smetišču zgodovine, a se glede na stalne polemike zdi, da se ti očitki znova prebujajo. Kako komentirate?
Novejša zgodovinopisje in zgodovina sta v vseh državah pod vplivom politike, leve in desne, objektivizem v zgodovinopisju je mogoč šele z daljšo časovno distanco, pa še takrat so vedno mogoče različne politične interpretacije dokazanih zgodovinskih dejstev, pojavov in dogodkov. Na smetišču zgodovine so zdaj eni, zdaj drugi! Tako resne znanstvene razprave kot šolski učbeniki!