Kakšno je stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji? Obolelih za kakšno duševno boleznijo je menda vedno več?
Najpogostejše so duševne motnje v okviru depresije, se pravi motnje razpoloženja, ki jih imenujemo depresija. Zelo veliko je še vedno duševnih motenj, ki spadajo v sklop t. i. nevrotskih, s stresom povezanih motenj. To so motnje, ki so v večjem številu kot tiste, ki jih ljudje poznajo kot hude duševne motnje v sklopu duševnih motenj, med katerimi prevladuje shizofrenija. Ampak ta obolelost za shizofrenijo je pa povsod po svetu, tudi pri nas v Sloveniji, približno konstantna.

Slovenija je znana po velikem količniku samomorilnosti, saj se pri nas zgodi med 500 in 600 samomorov na leto. Kako - če sploh kako - se je mogoče boriti proti temu?
Predvsem je treba imeti neko vizijo preprečevanja samomomorilnega vedenja in ta vizija se mora udejanjati v nekem nacionalnem planu preprečevanja samomorilnosti.

Tega pa še nimamo.
Ja, ga ni, čeprav smo ga pred leti že začeli pripravljati in v veliki meri tudi pripravili. Res pa je, da gre za zelo, zelo zapleten problem. V preprečevanju samomomorilnosti morajo nastopati vsi segmenti neke družbe. Nacionalni plan preprečevanja samomorilnosti, ki ga mora državni zbor sprejeti, smo pripravljali v okviru vseh ključnih ministrstev - na zdravju, sociali, šolstvu, pravosodju ... Govorimo praktično o vseh segmentih te družbe, v katerih so neki dejavniki, ki vzpodbujajo samomorilno vedenje.

Kdo je odgovoren za to, da nacionalnega programa še ni?
Težko bi rekel, da je kdo specifično odgovoren. Delovna skupina, ki je pripravljala vsebino nacionalnega programa, je to vsebino že kar predelala in pripravila. Mislim pa, da mora biti ključno eno ministrstvo, v tem primeru ministrstvo za zdravje ali katero drugo. Meni je vseeno. Menim, da ni bilo dovolj dorečeno, kdo je končno odgovoren za predstavitev takega usklajenega plana DZ-ju.

Inštitut za varovanje zdravja posebno pozornost namenja krepitvi varovalnih dejavnikov otrok in mladih, ker se, kot pravijo, osnova za dobro duševno zdravje vzpostavi že v otroštvu. Kako (na kakšen način) se lahko krepi te varovalne dejavnike?
Morajo biti različni programi, ki se začenjajo že v otroštvu. Programi, ki bi usmerjali v posameznega otroka, v to, da zelo zgodaj začne - otrok in pozneje učenec, mladostnik in odrasli - prepoznavati svojo lastno vrednost in nato to lastno vrednost tudi krepiti. To je pravzaprav bistvo na vseh nivojih od otroštva naprej. Mislim, da v vrtcih to zelo dobro delajo, malo manj dobro pa v šolah, kjer ni vse usmerjeno v krepitev nekega dobrega mnenja o sebi, nekega dobrega vrednotenja samega sebe. Ampak to je ključno - ključno pri preprečevanju duševnih motenj in pri preprečevanju samomorilnosti je torej to, kako narediti take programe, ki bodo usmerjeni v krepitev vrednosti človeka kot posameznika.

V kakšnem stanju je duševno zdravje in skrb zanj v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami?
Jaz mislim, da kar dobro. Kot podpredsednik evropskega odbora za psihiatrijo poznam praktično vse evropske države, sem jih tudi vse obiskoval, tako da lahko primerjam stanje v državah EU-ja. Menim, da je pri nas relativno dobro, vendar nam še vedno manjka na področju organizacije. Mi imamo posamične službe zelo dobro organizirane, kakovostno delujejo. Če vzamemo psihiatrično bolnišnico, zelo dobro deluje, ambulantna služba dobro deluje, nevladne organizacije, ki jih imamo, zelo dobro delujejo. Imamo družinske zdravnike, ki zelo dobro delujejo tudi na področju duševnega zdravja, centre za socialno delo ... Manjka pa organizacije, manjka neka krovna povezava v neko mrežo, ki bi jo potem definirali kot mrežo skupnostne psihiatrije. To je tisto, kar še nismo dorekli in je pravzaprav že predmet neke reforme psihiatrične skrbi za duševno zdravje v Sloveniji.

Če se vrneva k zakonodaji. Slovenija je letos končno sprejela zakon o duševnem zdravju. Znano je, da mu vi marsikaj očitate.
Ne, ne marsičesa. Konec koncev sem bil, si upam trditi, zraven od začetka pred 12 leti. Takrat sem bil še pobudnik, kasneje sem skoraj ves čas sodeloval tudi v vseh delovnih skupinah za pripravo tega zakona. Ampak jaz sem mu tudi na zadnjem usklajevanju na matičnem odboru DZ-ja očital samo enega ali dva člena. Predvsem tisti člen, ki v zakonu poskuša vpeljati pretirano nadzorovanje nad čisto strokovnimi odločitvami zdravnika. To ni predmet zakona o duševnem zdravju, kot ga poznamo v Evropi. Tudi tu je moja osnovna pripomba, ko začnem diskusijo o tem zakonu, da večina ljudi misli, da zakon ureja psihiatrično zdravljenje na sploh.
To je zakon, ki je prvenstvo namenjen, v prvem delu pa sploh, tisti skupini ljudi, ki zaradi duševne motnje ogrožajo sebe in druge in morajo biti potemtakem hospitalizirani proti svoji volji. In drugi del zakona, ki je novost glede na Evropo, je, da smo priključili skupnostni del zakona. Obravnava zelo ozko skupino ljudi - ljudi, ki so se že zdravili, pa imajo po zdravljenju v psihiatrični bolnišnici takšne okvare ali se niso dovolj pozdravili, da jim je življenje v skupnosti težko. Zakon določa, kako morajo službe poskrbeti tudi za te ljudi. Zakon torej skrbi za dve zelo pomembni in depreviligirani skupini prebivalcev v Sloveniji. Vendar so psihiatrični pacienti, če jih primerjamo z vsemi ostalimi, v veliki manjšini.

Slovenija pa še vedno nima nacionalnega programa o varovanju duševnega zdravja. Kaj to pomeni za slovenske duševne bolnike?
To pomeni samo to, da Slovenija še vedno ni dovolj naredila na področju destigmatizacije. Se pravi, da so naši pacienti še vedno depriviligirani v primerjavi s somatskimi pacienti. Že samo to, da vlada oz. država premalo naredi na področju tega nacioanlnega plana, kaže, kakšen je položaj našega pacienta v nacionalni skupnosti. Ampak to naj ne zveni tako tragično. Še vedno mislim, da je vendarle kar dobro poskrbljeno za naše paciente. Tudi današnji dan - dan duševnega zdravja, je dan za vse, ki imajo duševne težave. To kaže, da je potreben nek tak dan, ki opozarja na te ljudi, to kaže, da so še vedno stigmatizirani, označeni s to motnjo in v tem seveda tudi depreviligirani.

Marjetka Nared