Dr. Marušič z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je za MMC komentiral tudi izjave italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, povprašali pa smo ga tudi o ustreznosti odnosa Evropske unije, ki že lani na italijanske trditve o etničnem čiščenju in slovanskem ekspanzionizmu ni reagirala.

Kako komentirate izjavo italijanskega predsednika Napolitana, da je šlo pri fojbah za etnično čiščenje?
Komentiram lahko le to, kar so poročala sredstva javnega obveščanja. Sodim, da je izjava nepremišljena in politično naravnana. V primeru fojb ni šlo za etnično čiščenje, pač pa za maščevalno dejanje, povezano za nasprotovanjem političnim načrtom, ki jih je takratna jugoslovanska oblast imela v povezavi s Trstom in njegovo prihodnostjo.

Ali lahko kaj več poveste o fojbah, kdo so bile pravzaprav žrtve in koliko jih je bilo? Ali so fojbe primerljive s trpljenjem Slovencev v fašistični Italiji?
Fojba pomeni pokonačanje ljudi v kraških jamah/taboriščih, obsojenih po naglo izvršenih sodbah. Primerjava s trpljenjem primorskih Slovencev ni ustrezna, ker gre za časovno različno dogajanje. Sta pa oba pojava, fašistično nasilje in njemu sledeče fojbe, najtesneje vzročno povezana. Prav na to je predsednik Napolitano pozabil, pravzaprav ni upošteval vrstnega reda. Kdo je bil tisti prvi, ki je začel nasilje?

Kako komentirate zahteve optantov po vrnitvi premoženja?
Premoženjske težave so reševali meddržavni sporazumi med Italijo in Jugoslavijo. Zakaj jih Italija noče izvajati?

Ali menite, da je Italija ta dan upravičeno razglasila za neke vrste praznik?
Odločitev za praznovanje 10. februarja je bila nepotrebna poteza italijanske vlade pod Berlusconijevim vodstvom. Politično obarvano praznovanje ne more služiti miroljubnim in spravnim namenom. Zlasti ob državni meji smo si dolga desetletja prizadevali, da bi umirjali strasti. Praznovanje 10. februarja jih je znova obudilo. Lahko le ugibamo, komu vse to koristi.

Kot je znano, je italijanski predsednik podobne izjave dajal že lani. Ko se je na to odzval hrvaški predsednik Mesić, so ga v Bruslju kritizirali, nihče pa ni obsodil Napolitanovih trditev. Kako komentirate tovrsten odnos EU-ja do teh težav?
Italijanski državni predsednik bi ravnal modro, ko bi se skliceval, kot prvi predstavnik italijanske države, na poročilo italijanskih in slovenskih zgodovinarjev iz leta 2000. Poročilo je naročila tudi italijanska vlada. Tako pa je ostal na ravni dnevne politike. Na tej ravni ostaja tudi Bruselj, ki mu sekundira tudi slovenska vlada. Treba bi bilo odločno reči, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec v drugi svetovni vojni. Tako pa prihajajo od nas v EU medli znaki, ki kreirajo stališča Bruslja. Dokler bo tudi pri nas novejša zgodovina služila za politične obračune, se lahko nadejamo še veliko zapletov in nerazumevanja, zlasti iz sosednjih držav.

E. S.