Enota HNMP (helikopterska nujna medicinska pomoč) ima svoje prostore v vladnem hangarju v prvem nadstropju. Prostori so prijetno urejeni in nudijo ves potreben komfort. Majhna, a dobro opremljena kuhinja in sanitarije so sicer zunaj delovne sobe, a tistih nekaj metrov ni omembe vrednih. Delovna soba je velika, sestavljena iz treh prostorov, vsak ima drugačen namen. Prvi prostor je pisarna, sledi kotiček za počitek, na koncu je rekreacijski prostor. Žal pa so od helikopterja za HNMP preveč oddaljeni. Take službe imajo praviloma prostore skupaj s piloti neposredno ob helikopterju. Tako se bistveno skrajša čas medsebojne komunikacije ob klicu, čas prihoda ekipe do helikopterja in tudi čas posredovanja.

Po prihodu seveda sledi jutranja kava in zatem pregled opreme. Vsako jutro se pregleda opremo, zvečer pa dopolni, kar se je med dnevom porabilo. Ekipa HNMP nima svojega namenskega helikopterja. Po besedah Pogačarjeve bi bil ta nujno potreben iz čisto praktičnih razlogov. Če je vnaprej znano, da bo naslednji dan na razpolago za HNMP drug helikopter, je vso opremo zvečer treba premestiti.

V času premeščanja opreme iz helikopterja v helikopter ekipa za slabo uro pravzaprav ni na razpolago, saj se ista oprema uporablja za vse helikopterje, nameščanje opreme pa zahteva svoj čas. Vse to podaljša reakcijski čas ekipe in zmanjša možnosti okrevanja ali preživetja poškodovanca oziroma bolnika, ki potrebuje helikopterski prevoz. Prav tako premeščanje opreme poveča tveganje, saj je verjetnost napak v naglici in pod stresom bistveno povečana.

Sam sem med čakanjem na kakšno intervencijo urejal fotografije in spotoma napisal še par besed za Ture avanture o Ptujskem jezeru. Dežurna ekipa, sestavljena iz zdravnice in reševalca, se je posvečala zaostali in tekoči dokumentaciji, brskanju po medmrežju in branju strokovne literature.

Ravno ob času kosila (Murphy) smo prejeli klic, ki nas je dvignil v zrak. Odleteli smo v Kobarid, kjer je jadralni padalec z višine približno 15 metrov padel na tla. Zaradi suma na poškodbo hrbtenice je bil odpeljan v Ljubljano, kjer ga je na heliodromu na Roški že čakalo reševalno vozilo in ga odpeljalo v UKC Ljubljana. Od klica pa do trenutka, ko je poškodovanec prišel v UKC, je minila samo ura in 20 minut. Seveda je ogromno odvisno od vremena. Mi smo danes imeli srečo z njim, se pa zgodi, da je s helikopterjem zaradi oblačnosti in megle treba leteti po "obvozih", kar močno podaljša čas prihoda poškodovanca v ustrezno ustanovo.

Po vrnitvi v bazo na Brnik smo se posvetili prej prekinjenemu kosilu in čakanju na nov klic. Čakali nismo prav dolgo. Napovedana je bila premestitev bolnika iz bolnišnice Šempeter v UKC Ljubljana, a je bil zatem let odpovedan zaradi prezasedenosti UKC-ja Ljubljana.

To bi bilo na kratko vse. K sreči se v nadaljevanju dneva ni dogajalo nič takega, da bi bila znova potrebna naša pomoč.

Na koncu bi se rad zahvalil zdravnici dr. Evi Pogačar, ki je uredila vse potrebno, da sem lahko prebil dan z dežurno ekipo HNMP, reševalcu Boštjanu Terbovcu in helikopterski posadki Letalske enote policije.

Iz spoštovanja do poškodovanca, svojcev in vseh, ki poškodovanca poznajo oz. bi ga lahko prepoznali, je objavljena samo ena fotografija poškodovanca, na kateri je obraz zakrit.

Iztok Novak