"Če bi obstajal idealni zdravstveni sistem, bi ga enostavno prepisali," je poslancem zatrdil ministrski kandidat Tomaž Gantar (DeSUS) in pojasnil, da takšnega sistema žal ni, zato je treba upoštevati mnogo dejavnikov, da najdemo čim racionalnejšo in učinkovitejšo rešitev.

Po njegovem mnenju je dober sistem tisti, ko za čim manj denarja dobimo čim več kakovostnih zdravstvenih storitev.

Vpliv demografije
Kot enega izmed pomembnih dejavnikov pri oblikovanju in preoblikovanju zdravstvenega sistema je v svoji predstavitvi izpostavil demografijo. Samo število prebivalcev se po njegovih besedah v prihodnjih letih ne bo toliko povečalo, da bi imelo vpliv na sam sistem, večjo težavo vidi v staranju prebivalstva, "ker je veliko bolezni povezanih s starostjo, vendar je treba vedeti, da se te bolezni začnejo že pri mlajših, zato je treba več pozornosti posvetiti preventivi med zdravo življenjsko dobo, da preprečimo večino kroničnih nenalezljivih bolezni".

Socialno-ekonomske razlike
Gantar je poudaril, da diskriminacije v zdravstvu sicer ni, vendar se kažejo razlike v socialno-ekonomskem položaju, kar se po njegovem mnenju kaže v tem, da v povprečju dočakajo visoko izobraženi moški več kot sedem let več kot tisti z nižjo izobrazbo, pri ženskah je ta razlika štiri leta. Zatrdil je, da je pri tem zelo pomembna preventiva, ki ji namerava posvetiti veliko pozornosti.

Solidarnost
Kot enega izmed ciljev svojega ministrovanja je izpostavil solidarnost, ki je bila v preteklosti večkrat poudarjena. Prepričan je, da je glede na to, da dvajset odstotkov prebivalstva porabi okoli osemdeset odstotkov denarja, namenjenega za zdravstvo, solidarnost pogoj za učinkovit zdravstveni sistem.

Premalo zdravnikov in slovenski paradoks
Poudaril je, da na dostopnost vpliva več vidikov. Zato se bo zavzemal za tako "geografsko" mrežo, da bodo imeli ljudje povsod primerno zdravstveno oskrbo. Ob tem je kot eno izmed anomalij slovenskega zdravstvenega sistema ali paradoks, ki ga je po njegovem mnenju treba odpraviti, izpostavil zdravljenje pri osebnem zdravniku ali primarno zdravljenje.

Za tako zdravljenje gre iz proračuna petindvajset odstotkov denarja, je pojasnil, ker pa je med zdravniki za to delo malo zanimanja, imajo osebni zdravniki preveč pacientov in za vsakega na voljo samo tri minute za pregled. Paciente zato raje pošljejo na specialistične preglede k specialistom, s tem pa strošek pregleda prenese na bolnišnice, daljšajo se tudi čakalne dobe, meni.

Pojasnil je, da ni zanimanja mlajših zdravnikov za delo v perifernih ambulantah, zato bi po njegovih besedah lahko znova razmišljali o tem, da bi večji delež mladih zdravnikov poslali za nekaj let na periferijo. Dodal je, da se število zdravnikov zaradi razlike med upokojenimi in novimi poveča za od dvanajst do trinajst zdravnikov letno. Rešitev za povečanje števila zdravnikov vidi v večjem vpisu na slovenski medicinski fakulteti ali pa v tujih zdravnikih, ki pa po njegovem mnenju ne kažejo pretiranega zanimanja za delo v Sloveniji.

Za zagotovitev učinkovite zdravstvene mreže na primarni ravni so zaradi omenjenih sistemskih pomanjkljivosti pomembni tudi koncesionarji. "Koncesionarji imajo mesto v našem zdravstvu in ga bodo imeli zaradi zagotavljanja zdravnikov, da so tudi tam, kjer jih sicer ne bi bilo," je zatrdil.

"Denar mora slediti bolniku"
Po Gantarjevem prepričanju bi moral biti zdravstveni sistem zasnovan tako, da bi denar sledil bolniku, kar bi posledično pomenilo večje sodelovanje med zdravniki, je zatrdil in dodal, da bi bile v takem sistemu tudi bolnišnice bolj zainteresirane, da zadržijo bolnike ter jim nudijo dobro zdravljenje.

Ocenjuje, da je na ravni bolnišničnega zdravstvenega varstva od sto do dvesto milijonov evrov prihrankov letno, ki pa jih je po njegovem mnenju treba iskati "korak za korakom", in ne čez noč, saj meni, da je "zdravstvo tanker, ne moreš ga na hitro obrniti".

Kje prihraniti?
Poslance je med drugim zanimalo, kje je v zdravstvu mogoče varčevati. Gantar je izpostavil izvajanje skupnih javnih naročil in nadaljevanje skrajševanja ležalnih dob.

Zaradi velikih razlik v produktivnosti med zdravstvenimi ustanovami se zavzema za sprejetje normativov zdravniškega dela, ki so v povprečju 50-odstotne, ponekod tudi do 70-odstotne. Zato bi vzpostavil variabilni del plače, prihraniti pa je po njegovih besedah mogoče iskati tudi "pri nezdravstvenih delavcih".

"Nestimulativen sistem financiranja zdravstva" bi po njegovih besedah morali spremeniti, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije postal strateški kupec zdravstvenih storitev, bolnišnice pa s cenami storitev konkurirale. Zdravstveno blagajno bi razbremenil še z izločitvijo nekaterih stroškov ali s prenosom na državni proračun.