Gantar svoje očitke Lukšiču v pismu strne v tri točke. V prvi ga spomni, da so nadzorniki NLB-ja z odobravanjem Boruta Pahorja na čelo banke postavili Draška Veselinoviča, čeprav je bil dogovor v vladi, da se bo predsednik iskal prek javnega razpisa. Gantar meni, da je bila Veselinovičeva naloga reprogramirati sporna privatizacijska posojila. To je bilo po njegovih besedah preprečeno šele z grožnjo odhoda Zaresa iz koalicije.
Ob tem dodaja, da je Veselinović izgubil licenco in je tudi v kazenskem postopku zaradi spornega posojila Simoni Dimic, "kar meče čudno luč na okoliščine in vlogo predsednika vlade pri imenovanju Veselinovića".
Lukšič kot hegemon na levici
V drugi točki poudarja, da je SD kljub številnim nepravilnostim podpiral projekt Teš 6, od katerega, tako Gantar, bo imel korist le tuji kapital - banke in Alstom. Spomni tudi, da so posamezni poslanci SD-ja zaradi Teša ministrici Darji Radić grozili z interpelacijo. "Zgovorno je tudi ohranjanje Uroša Rotnika (ki je medtem tudi v kazenskem postopku) prav do konca na mestu predsednika upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe, kamor je bil imenovan na predlog SD-ja," dodaja.

V zadnji točki pa Lukšiča sprašuje, "iz katerega kroga so prihajali lobisti, ki so dirigirali delovanje AUKN-ja, in pod vplivom katerega ministra je AUKN med drugim sprejel prisilni odkup malovrednih delnic NKBM s strani državnih podjetij, ki so morale najeti posojila in danes beležijo veliko izgubo".
Gantar sklene, da Lukšič v svojih nastopih skoraj povsem v celoti prevzema "protizaresovsko retoriko SDS-a". Predsedniku SD-ja očita tudi, da se poskuša z razlikovanjem med "staro" in "novo" levico vzpostaviti kot "razsojevalec o tem, kaj je prava in edina levica". Hkrati pa meni, da SD prav ta težnja po hegemonizaciji potiska "v stoletno staro levičarsko tradicijo".