Vse to čutijo lezbijke, geji, biseksualne in transpolne osebe, iz česar izhajata molk in strah. Slogan so tako preoblikovali v I feel diScrimination (diskriminacija), siLence (tišina), homophObia (homofobija), Violence (nasilje), fEar (strah), traNsphobia (transfobija), bIphobia (bifobija), inequAlity (neenakost).

Predstavnika organizatorja Parade ponosa, društvi Legebitra in DIH, sta opozorila, da pravice istospolnih partnerjev in heteroseksualnih parov še niso izenačene, a se bodo v društvih za to še naprej zavzemali. Po mnenju Andreja Habjana iz Društva za integracijo homoseksualnosti bi bila najboljša rešitev sprememba 3. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kjer bi bila definicija zakonske zveze spolno nevtralna, torej da je zakonska skupnost skupnost dveh ljudi in ne moškega in ženske, kot velja zdaj.

Simbolno poljubljanje pred parlamentom
Parado so udeleženci začeli na Prešernovem trgu, povorka na čelu z bobnarsko skupino Bobnars United pa je pot nadaljevala pred parlamentom, kjer so nekateri svojo ljubezen izrazili tudi s poljubljanjem. Kot je dejal Matjaž Blažič iz DIH-a, so se poljubljali zato, da pokažejo tej instituciji (parlamentu), da ne gre le za seks, da gre za ljubezen. Ob vrnitvi na Prešernov trg je udeležence pozdravil ljubljanski župan Zoran Jankovič. Zabava se je nadaljevala v Metelkova mestu in na drugih prizoriščih v prestolnici.

Parade ponosa, ki so jo omogočili urad vlade za mladino, MOL, ŠOS, Mladinski svet in veleposlaništvi Danske in Finske, se je udeležilo od 100 do 200 ljudi.

Povod za parado prepoved vstopa v lokal
V Sloveniji je bil povod za prvo parado ponosa dogodek 8. junija 2001 v Ljubljani, ko pesniku in aktivistu Branetu Mozetiču skupaj s kanadskim pesnikom Jeanom Paulom Daoustom niso dovolilli vstopiti v lokal zato, ker sta geja, so na petkovi novinarski konferenci povedali predstavniki organizatorjev.