S premierjem Robertom Golobom se je v Odmevih pogovarjala voditeljica Rosvita Pesek.

Ponos je bilo danes čutiti na vaši tiskovni konferenci, ko ste povedali, da je vlada sprejela sklep o priznanju neodvisne palestinske države. Vedno ste iskali večjo skupino držav, ki bi skupaj s Slovenijo priznale Palestino. Verjetno zaradi moči, če vas je več, ste močnejši. Zdaj ste pa padli v prazen prostor. Tri države so priznale Palestino v torek, mi jo bomo verjetno prihodnji torek, Nemčija in Francija je ta trenutek ne bosta priznali. Zdaj smo pa sami.

Najprej naj povem, da smo res bili ponosni danes na vladi, ker smo izpolnili tri zaveze, dve koalicijski, to je na področju davkov in na področju zdravstvene reforme, in eno civilizacijsko. Ta civilizacijska zaveza je, da narodu, palestinskemu narodu, priznamo pravico do samoodločbe na enak način, kot jo je nam priznal ves svet in navsezadnje tudi Palestinci. Ali veste, da so Palestinci priznali pravico Sloveniji do samoodločbe in nas priznali že leta 1992? Mi danes v resnici vračamo to priznanje njim. Na temo, kako pomagati, kako lahko Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta pomaga pri umiritvi razmer na Bližnjem vzhodu, potekajo pogovori, usklajevanja, vanje sem vključen že od februarja letos. Februarja sem se o tem pogovarjal tako z ameriško podpredsednico kot z jordanskim kraljem, marca smo predsedniki vlad podobno mislečih držav, Slovenije, Malte, Irske in Španije, podpisali izjavo, da bomo priznanje izvedli do poletja. 9. maja se je slovenska vlada pred vsemi evropskimi državami prva odločila, da začne postopek, mi smo ga danes zaključili. Nismo sami, to je popolnoma zmotno razmišljanje. Če hočemo mirno rešitev, obstaja samo ena pot in to je pot dveh držav. Pot dveh držav pomeni, da zahodni svet prizna Palestino in arabski svet prizna pravico Izraelu do obstoja. Slovenija je v resnici danes pošten posrednik med obema stranema in obe strani, poudarjam, obe strani nam priznavata to vlogo. Če se komu zdi, da smo sami, ne, trenutno smo v središču svetovne mednarodne politike in iščemo pot, kako ta konflikt na Bližnjem vzhodu zaustaviti.

Bom ponovila, najpomembnejši evropski državi, Nemčija in Francija, se za to ta trenutek nista odločili, rekli sta: ni pravi čas.

To je njuna pravica. Vsaka država ima svojo pot in svojo vlogo. Država, kot je Nemčija, z vso svojo zgodovino holokavsta, sem prepričan, bo med zadnjimi in tega jim nihče niti ne more oporekati. Država, kot je Francija, ima močno tako arabsko kot tudi judovsko skupnost, tudi oni se morajo odločati, zaradi svojih razlogov, drugače. Slovenija je pa lahko pri tem, na tem področju pač nekoliko bolj, če hočete, drzna, sam bom pa rekel, nekoliko bolj usmerjena v zagotavljanje človekoljubnosti.

Če se premakneva, gospod predsednik, na domače razmere, dve leti bo, odkar ste dobili vlado, smo dobili vlado, in seveda je vprašanje, ki ga v teh dveh letih najbolj čutimo, gotovo zdravniška stavka. Vtis, ki ga imamo, je, da smo se zdaj pač navadili na zdravniško stavko, za mediacijo se nihče več ne trudi, zdaj je tako, kot je. Kako dolgo bodo take razmere trajale in zakaj vendarle vlada ne poseže bolj v to, da bi končala to stavko?

V resnici se vlada zelo aktivno ukvarja s tem vprašanjem po dveh tirih. Tretji tir so neposredni pogovori s Fidesom, so v slepi ulici, pogajalci se trudijo, ali jim bo uspelo ali ne, ne znam predvidevati. Imamo pa dva druga tira, ki sta pa pomembnejša, ki v resnici rešujeta to težavo trajno, in ne samo začasno. Prvi tir je plačna reforma, pogajanja znotraj stebra zdravstva, na katerih iz meni neznanega razloga Fides noče sodelovati, odklanja sodelovanje. Celoten zdravstveni sistem moramo urediti hkrati. Zame tim brez negovalca, brez sestre, brez diplomirane medicinske sestre ne more delovati, zato je treba celoten steber zdravstva urediti v celoti. Ta stebrna pogajanja potekajo, prihodnji teden se bom tudi sam srečal z nekaterimi predstavniki sindikatov na tem področju z vidika plačne reforme. In počasi peljemo stvar proti zaključku, ne bom nič napovedoval, kdaj bo, ker je to nehvaležno, stvar je aktivna. Drugi tir je pa sprememba zakona o zdravniški dejavnosti in na to temo smo danes imeli na vladi potrditev izhodišč, soglasno celotna koalicija. Kako bomo razmejili javni sektor od zasebnega? Tako, da bomo dovolili in spodbujali tisti del zasebnega sektorja, ki ima svoje zaposlene, tako, da bomo spodbujali tisti del državnega sektorja, javnega, ki ima svoje zaposlene, ne bomo pa dovolili prestopanja, predvsem pa prepletanja. To so dobesedno škodljive dvojne prakse, da je nekdo zaposlen v javnem zavodu in da si preprosto svoj posel in paciente vozi v zasebnega.

Kje so tu koncesionarji?

Koncesionarji brez izjeme pozdravljajo tako odločitev. Imel sem deset klicev zasebnih koncesionarjev v zadnjem tednu, vsi so navdušeni nad tem, da končno presekamo škodljive dvojne prakse, ki mečejo slabo luč na celoten zdravstveni sistem in predvsem od katerih ima korist res samo majhna peščica zdravnikov.

Zdaj vi pravite, sem dobil klice, so navdušeni. Ampak glede na razmere, v katerih smo, glede na čakalne vrste, ki so se povečale ... Ne vem, ali vam je znan podatek, na magnetno resonanco pljučnih arterij z napotnico zelo hitro se čaka 424 dni, in ga. Beović pravi: namesto da bi združevali vse sile, gre vlada v razločevanje. Greste torej v nasprotni smeri, kaj če se motite?
Ne da kritiziram kogar koli, v prvem letu te vlade me je nekdanji minister (Danijel Bešič Loredan, op. n.) prepričal, da če damo vse sile – iste besede, ki ste jih vi zdaj izgovorili – dajmo vse sile skupaj, dajmo neomejeno količino denarja. Zagotovili smo neomejeno količino denarja, 200 milijonov.

Govorite o ministru, ki ga ni več.

Njega ni več z nami, 200 milijonov dajmo v zdravstvo in zdravstveni sistem bo sam, po domače, zdravniki bodo sami poskrbeli, če bo denarja dovolj, da se bodo čakalne vrste odpravile. Kaj je bil rezultat? Da je ogromno tega denarja odteklo v zasebne žepe verjetno istih zdravnikov, ki so zdaj proti, hkrati so se pa čakalne vrste, žal, daljšale. Ne bomo šli po isti poti, ne bomo metali denarja z lopato v prazno. Naredili bomo konec škodljivim praksam in tiste zdravnike, ki danes predano in srčno, stavki navkljub, znotraj svojih javnih institucij skrbijo za paciente, nagradili. Ta izhodišča, ki smo jih danes potrdili, pravijo, da želimo omogočiti tistim in motivirati tiste, ki delajo v javnih ustanovah in želijo tam delati tudi popoldne z namenom skrajševanja čakalnih vrst, tako, da jih posebej nagradimo in to je tudi pravilno. Verjamem, da je to način za skrajševanje čakalnih vrst, ne pa to, da nekdo dopoldne v javni instituciji ne dela nič, popoldne pa si te iste paciente vozi k zasebniku. Ne, tem praksam bomo dokončno naredili konec, ker to je tisto, kar razkraja javni sistem, in noben denar ne bo pomagal, če temu ne naredimo konec.

Poleg zdravstva imate, gospod premier, odprte številne fronte, imate kmete, imate sodnike, ki pravijo, da niso dobili o od obljubljenega, imate državne uslužbence, še šolniki opozarjajo, da bodo kmalu šli po poti zdravstva. Moje vprašanje je pravzaprav preprosto: zakaj se niste odločili in gasili sproti tam, kjer je najbolj gorelo? Vi veste, da imamo medicinske sestre na minimalni plači, zakaj niste pomagali uslužbencem, ki tik pred pokojnino dobivajo dodatek k minimalni plači? In ste se preprosto odločili, naj vsi počakajo, da mi izpeljemo reformo plačnega sistema. Ali ste se v strategiji zmotili?

Niti najmanj, prav nasprotno, danes imamo stavkovni val prav zaradi tega, ker je neka druga vlada reševala stvari parcialno. Celo naša je poskušala s parcialnimi stavkovnimi sporazumi in se preprosto ni izšlo, ker je plačni sistem tak, ali ga bomo reformirali v celoti ali pa bo skupina, ki mogoče sicer ni upravičena do tega, videla, da je nekdo drugi dobil povišico, zahtevala zase enako. Ne bom šel v nobene detajle, naš predlog je bil zelo jasen. Mi se zavedamo, da je nedopustno, da kdor koli, ki je zaposlen v javni upravi, ima plačo pod minimalno. To smo zapisali, naš predlog, ki smo ga predstavili sindikatom, to pravi, nihče, ki je zaposlen v javni upravi, ne sme imeti manj, kot znaša minimalna plača. Nobena druga vlada v zgodovini Slovenije ni tega dala na mizo, mi smo dali in bomo to izpeljali. To je prvo, ker gre za dostojanstvo zaposlenih v javnem sektorju. Sicer nekdo, ki je pred upokojitvijo, ne bi mogel imeti danes minimalne plače, ker jo ima že neki čas. Bomo popravili to. Drugi postulat pa je bil, da bomo potrebovali, ker bo šlo veliko denarja, če hočemo ta nesorazmerja odpraviti, časovno okno prihodnjih nekaj let, znotraj katerega bomo ta povišanja izpeljali. O tem zdaj potekajo pogajanja, pripravljeni smo dati na mizo veliko denarja za to, da to vprašanje rešimo, vemo pa, da ga moramo rešiti za vse naenkrat.

Ampak, gospod premier, oprostite, nekateri procesi so nepovratni. Ko se medicinska sestra odloči, da gre delat raje v trgovino, bodiva prepričana, da je ne bo več nazaj. Govoriva o 3600 ljudeh, ki manjkajo v domovih za starejše, imamo dvotretjinsko zapolnjenost teh domov, manjka nam 5000 učiteljev in vzgojiteljev in veliko jih navaja slabe plače. Zato vas še enkrat sprašujem, ali se niste morebiti strateško odločili narobe, da nekaterim ključnim poklicem v družbi niste pomagali zdaj?

Upam, da se oba strinjava, da 5000 šolnikov ne izgine čez noč, niti ne 3000 medicinskih sester. Prav danes je vlada sprejela tudi strategijo, kako bo pripomogla k temu, da se najdejo zaposleni, se pravi novi sodelavci za centre za starejše. V celotnem javnem sektorju se spopadamo z dvema izzivoma in to ni od včeraj, na eni strani imamo pomanjkanje delovne sile za najslabše plačana delovna mesta, dejavno si prizadevamo za to, da to delovno silo pripeljemo. Na drugi strani imamo fenomen, da nekateri najbolje plačani, če hočete sindikat Fides, izsiljujejo, da so oni prvi na vrsti za povišico. To je realnost plačnega sistema in mi ne bomo prisluhnili tem, ampak hočemo poskrbeti, da tisti, ki so najslabše plačani, najprej v vseh sektorjih, ne samo v enem, ne samo na upravnih enotah, ne samo v zdravstvu, ne samo v sodstvu, vsi tisti, ki so pod minimalnimi plačami, ne bodo tako nizko in da se potem vsi drugi, njihove plače, dvignejo. To je prvi postulat, ki je ključen, če želimo zadržati dostojanstvo ljudi, ki so v javni upravi. Vse drugo pač mora slediti temu. Se strinjam, da manjkajo kadri, zelo se strinjam.

Imate kakšno vizijo, od kod jih bomo pripeljali v Slovenijo?

Bom dal primer zdravstva, kjer je to najbolj dodelano. V zdravstvu delamo dvotirno, izrazito smo pospešili in olajšali postopke za to, da lahko nekdo iz tujine pride in dela v zdravstvu v Sloveniji. To je prvi korak, drugi korak, prav danes smo sprejeli izhodišča za nekatere davčne spremembe, to ni reforma, to so spremembe za povečanje produktivnosti. Ko pride nekdo iz tujine, ima za določeno časovno obdobje, kot strokovnjak v sektorju, ki nam manjka, davčno olajšavo. Na ta način bomo postali na evropskem trgu bistveno bolj konkurenčni za privabljanje tujih strokovnjakov. In tretji primer: z Univerzo na Primorskem smo podpisali dogovor, pismo o nameri. Do leta 2027 bodo izpeljali vse potrebno za nov študij medicine. Treba je imeti ukrepe, ki so zelo kratkoročni, ki so bolj srednjeročni in dolgoročni.

Bodo uresničljivi?
Vsi so uresničljivi. Meni je samo žal, da se nobenega od teh ukrepov do zdaj nihče pred nami ni lotil, in zato smo v situaciji, ko toliko kadra manjka.

Včeraj smo imeli tukaj finančnega ministra in smo se pogovarjali o nekaterih bonitetah oziroma predlogih za davčne spremembe, ki ste jih zdaj v prvem svežnju včeraj predstavili javnosti. Ne najdem pravega izraza, kako bi nekaj poimenovala, ker se mi zdi naravnost noro, ko slišim za tako imenovane OMD-je, torej tisto, kar dobijo kmetje zato, da ostanejo na kmetijah, s katerimi se je težko preživljati ... to je v bistvu neka pomoč, neki denar, ko dobijo od 25 evrov po hektarju do 250 evrov. Vaša vlada jim je lani to pomoč obdavčila 50-odstotno, zato da zdaj lahko to popravljate in rečete 'bomo črtali to obdavčitev'.

V življenju vsi delamo napake, minister za finance je ugotovil, da je bila to napaka, in je to zdaj v popravku priznal. Sam mu to štejem v dobro in drugič, gre za nesistemski ukrep, zato so verjetno na financah šli v to pred letom dni, ugotovili smo, da ta ukrep, tudi če ni sistemski, ima svoje učinke, pozitivne za kmeta. Mislim, da je to tisto, kar šteje.

Večkrat sva se že pogovarjala tukaj v tem studiu in vseslovenska zaveza je bila – na poplavljene ne bomo pozabili. Govoriva o Letušu, kraju v dveh občinah, Šmartno ob Paki in Braslovče, kjer je okoli 160 hiš, niti ena od njih, gospod predsednik vlade, še ni dobila odločbe, ali naj gredo na svoje, torej ven, ali naj ostanejo. Kmalu bo 10 mesecev od poplav, ali ste vi s takimi razmerami zadovoljni in kaj lahko poveste ljudem, ki so še zmeraj v negotovosti?

Ne, nisem zadovoljen in tega ne skrivam. Popoplavna obnova poteka zelo hitro na nekaterih segmentih, kot so vodotoki, na infrastrukturi, tudi v določenem delu na občinski infrastrukturi, zame nedopustno počasi pa na področju individualnih hiš. Res je, da smo dali na razpolago vsem, ki so brez domov, najemnino države in državno pomoč, ampak razumem stisko ljudi, ker želijo vedeti, kaj bo z njihovimi domovi. Primer, ki ste ga navedli, se bo žal reševal zadnji, ker je najbolj kompleksen, pa ni kompleksen zaradi vlade, kompleksen je zaradi tega, ker pri teh 160 hišah obstaja 160 različnih zgodb, ki se med seboj razlikujejo tudi po tem, da se nekateri ne želijo odseliti, drugi si pa to prizadevajo narediti čim prej. Ne bom iskal nobenih izgovorov, rekel bom drugače, tudi danes smo imeli na vladi nov paket iz drugih krajev Slovenije, ne iz Letuša, kjer smo potrdili odločbe o izselitvi. Prepričan sem, da bomo te odločbe izpeljali v najkrajšem mogočem času za celoten preostanek Slovenije. Tudi sam redno, ampak dobesedno, priganjam službe, naj to pospešijo. Birokratski postopki, mogoče imate na RTV-ju grozne, verjemite mi, da so na državni ravni vsaj primerljivi s tem. Birokratski postopki potekajo tako počasi, da meni vsi lasje izpadajo, ampak to je naša realnost. Spremenili bomo tudi organizacijski pristop. Dobra novica pa je, da so bile v zadnjem času izdelane prve cenitve, kako bo tistemu, ki je izgubil vse premoženje, država pomagala, da se znova postavi na noge.

Niso še nič dobili v Letušu. Dali so podatke v Ajdo, zdaj so si s svojim denarjem nekateri popravili te domove in zdaj ni odločbe, ne vedo, kaj, ali bodo dobili to, kar so vložili v adaptacijo ...
Razumem, vi govorite o enem naselju, povedal sem vam, da je to naselje, žal, zaradi 100 razlogov najbolj kompleksna točka, tudi zato, ker gre za naselje in ga moramo žal reševati kot celoto. Ne moremo enega soseda izseliti, drugega pustiti, upam, da je to jasno, in ker obstajajo različni pogledi, stvar žal teče. In ker bo najverjetneje treba iti v nekatere prisilne rešitve, hočemo biti stoodstotni, da bodo prisilne rešitve res prestale strokovno presojo in tudi sodno, če bo potrebno. Zato so postopki, še posebej v Letušu, žal tako počasni.

Gospod premier, pri zadnjem vprašanju sva, ker si o naši hiši drznemo vprašati čisto na koncu. Predlagam, da najprej pogledava izjavo naše svetnice Ilinke Todorovski, potem pa še zadnje vprašanje.

Ilinka Todorovski: "Ali imamo v Sloveniji čudežno deklico ali čudežnega dečka, ki bi bil pripravljen prevzeti krmilo tako velike organizacije z dva tisoč zaposlenimi, s popolnoma nezadostno formo financiranja, z zaprtimi pipicami na vseh koncih in krajih, z enormnim pričakovanjem javnosti, z velikimi pričakovanji zaposlenih? Kdo bo zdaj tisti, ki bo prišel, in to v javni sektor, z razmeroma nespodobno nizko plačo za vodenje tako velike institucije? Zelo si želim, da bi stali v vrsti, ampak veste, do zdaj niso nikoli, nikoli. Po tem današnjem dogodku (odstop predsednika uprave Zvezdana Martića v torek, op. a.), menim, da je na neki način katarzičen, ne vidim, kam stopamo naprej."

To je bil odziv na odstop predsednika uprave Zvezdana Martiča. Ne vidi, pravi gospa Todorovski, kam stopamo naprej. Vi vidite, kako boste zagotovili finančno stabilnost tega zavoda, ker če sva poštena, je finančna stabilnost temeljni predpogoj za siceršnjo neodvisnost vseh, ki tukaj delamo?

Takoj na začetku mandata smo si zastavili cilj, da RTV rešimo politike, in danes politike moje vlade ali parlamenta na RTV-ju ni. Sem sicer žalosten, da je prišlo do odstopa predsednika uprave, tega nisem skrival, ker vem, da je to nestabilnost za vaš sistem. Ampak pri tem niti vlada, niti državni zbor, niti politika, še najmanj pa Gibanje Svoboda nimajo nobene besede, ne pri odstopu ne pri iskanju ali nastavljanju novega vodstva. Prepričan sem, da mora svet RTV-ja zdaj prevzeti odgovornost za situacijo, se potruditi najti ustrezno vodstvo, ga opremiti, sam pa izražam pripravljenost, da bom, ko bo vodstvo postavljeno in ko bodo pripravljeni program prestrukturiranja zavoda in priprave na naslednje petletno obdobje, kogar koli, ki bo takrat imenovan od sveta zavoda, sprejel. Vrata so odprta, z njim se bom pogovarjal, tako kot sem se pogovarjal s prejšnjim predsednikom uprave. Takrat smo tudi našli rešitve za lansko in letošnje leto, za dolgoročno rešitev pa potrebujemo dolgoročen in izvedljiv finančni načrt. To lahko pripravi samo uprava in na imenovanje uprave nimamo nobenega vpliva, ker smo se temu vplivu, kot pravi zakon, ki smo ga sprejeli in so ga ljudje potrdili na referendumu, v celoti odpovedali. Zato tudi ne morem sprejemati odgovornosti, če tisti, ki ta vpliv zdaj ima v svojih rokah, tega vpliva ne zna uporabljati.

Ampak, gospod premier, se pa strinjava, da sta finančna stabilnost in neodvisnost predpogoj za kakršno koli drugo neodvisnost in stabilnost.

Če me je česa naučila zgodba z zdravstvom, je to, da samo metanje denarja v vrečo, kjer ne veš, kaj se z njim dogaja, nikoli ne reši nobenega problema, in verjemite mi, da to ne reši nobenega problema, tudi na RTV-ju ne. Treba je dobiti odgovorno vodstvo, treba je pripraviti izvedljiv načrt in potem bomo skupaj poiskali tudi stabilno financiranje takega načrta.