"Bomo zmogli, kdaj bo premagala to bolezen, kaj če se bo anoreksija vlekla še leta, kaj če se ji bo poznalo za vedno in bo vsako težavo kot odrasla reševala s hrano oziroma lakoto?" se sprašuje oče, ki je želel ostati anonimen (njegove podatke hranimo v uredništvu).

Za naš otroški portal Bansi.si je odkrito spregovoril o lastnih dilemah glede bolezni same, zapisal je tudi svoje izkušnje ob srečanju s "sistemom", potem ko je postalo jasno, da njegova hčerka potrebuje strokovno pomoč.

Hčerka je radikalno hujšala
"Najprej sem kot starš potreboval kar nekaj mesecev, da sem opazil, kako hčerka radikalno hujša, vmes pa nasedal izgovorom, da je že jedla, da ni lačna, da bo jedla pozneje. Seveda sem hitro opazil, da je nekoč vsejede dekle popolnoma selekcioniralo svoj jedilnik, vendar me še kar ni zadelo. Smo se pač malo več prerekali o hrani, kar je bilo nekaj novega. Potem je prišel sistematski pregled, o katerem mi je otrok poročal kot o popolnoma normalnem, skratka, zdravnica ni opazila nobene posebnosti."

"Težil sem s hrano"
Opozorila torej ni bilo, čeprav je bila razlika zelo opazna, v kartoteki pa vidna iz podatkov. Stehtal jo je in se zgrozil, koliko kilogramov je izgubila od poletja do zime. Začel je resno "težiti" z redno prehrano in ni prišel nikamor, pripoveduje in dodaja: "Nikoli ni bila lačna, po napornih treningih je pojedla komaj kaj sadja ali zelenjave, da bi pojedla košček čokolade, piškot, kar koli močnejšega, kaloričnega oziroma kaj več od dobesedno prgišča kateri kolih ogljikovih hidratov – tega ni bilo že dolgo."

Šteje le samoiniciativa
"Mukoma smo našli otroškega psihiatra, in če ne bi imeli sreče oziroma brez naključja bi bili brez tovrstne pomoči. Kar nekaj tednov smo zaman iskali sami, ker so vsi v sistemu že sredi leta polno zasedeni do konca šolskega leta. Poleg te terapije vmesnega nadzora v smislu, da bi nekdo preverjal, kar se dogaja z otrokom, ni, smo pa dogovorjeni, da samoiniciativno hodimo na preglede," opisuje oče.