Zanimivo se mu zdi, da je ob tem ustavno sodišče poudarilo prevzem oblasti in osamosvojitev. "Torej ti dve leti skupaj pomenita prelom in najbolj očitno je ta prelom formalno zapisan na začetku naše ustave, v temeljni listini. Pri nas je ta prelom izpadel nekoliko drugače kot na Poljskem, Češkem ali na Madžarskem, tudi zato, ker smo delali hkrati državo in demokracijo," je v pogovoru z novinarko TV Slovenija Rosvito Pesek v sklopu oddaj ob 20. obletnici osamosvojitve pojasnil prvi predsednik demokratično izvoljene vlade Lojze Peterle in dodal, da nekaterih stvari pri nas niso izvedli, "ker je bila osamosvojitev ključni namen".
Prva izbira Janša in Bavčar
Peterle je poudaril, da je imel pri izbiri svoje ministrske ekipe precej "proste roke" in da odstotki, ki so jih posamezne stranke znotraj Demosa prejele na volitvah, niso imeli prevelike vloge, ker je bilo pomembno predvsem, da je vlada "najboljša".
"Moja prva izbira sta bila Janša in Bavčar, ker sem njiju osebno poznal. Bil sem član Bavčarjevega odbora za varstvo človekovih pravic, Janeza sem tudi poznal in sem menil, da sta človeka, ki bi lahko ta posel dobro opravila, in mi ni žal za to izbiro."

"Moji ministrice in ministri so bili brez izjeme izrazite osebnosti, kar se je na sejah vlade tudi pokazalo. In v tej vladi je bilo veliko intelektualnega ozračja, veliko duhovitosti. Bilo je precej humorja, padla je tudi kakšna pikra oziroma ironična. Jaz mislim, da takšne atmosfere ni doživljala nobena druga vlada," je "svojo" vlado ocenil Peterle.
"Čakal me je tovariš Tito"
Ob prevzemu oblasti ga je v prostorih vlade po njegovih besedah čakal "tovariš Tito". Peterle je menil, da so prevzeli oblast, da prelomijo s totalitarnim komunističnim režimom, ki ga je simboliziral Tito, in slika nekdanjega voditelja SFRJ-ja po njegovem mnenju ni bila simbol ekipe, ki je vstopila v prostore vlade.

"Jaz sem potem prosil generalnega sekretarja, da sliko odstrani, vendar je videti, da je imel težave s tem naročilom, tako da, ko sem na naslednji seji sliko ponovno opazil, sem jo ročno snel s stene in odnesel iz tega prostora, ker sem pač menil, da pod tem simbolom oziroma ob tej sliki ne moremo opravljati tega posla," je povedal Peterle ter dodal, da je od ljudi zahteval, da se naslavljajo z gospa in gospod in ne več s tovariš in tovarišica, ker sta slednja naziva prav tako "izraz nekega drugega časa".
"Največji narodno-politični cilj"
Kot Slovencu mu največ pomeni slovenska osamosvojitev in to je tudi največ, kar narod lahko doseže, je prepričan predsednik osamosvojitvene vlade. Poudaril je, da je bila osamosvojitev "naš največji narodno-politični cilj", ki je po njegovih besedah trajal od Sama in Karantanije naprej do Prešerna, uresničila se je pa šele leta 1991. "To pot ni šlo več za deklaracije, sanje, zapiske, resolucije. To pot smo imeli oblast, in to demokratično oblast, ki je svoj program potrdila na volitvah in doživela za svojo glavno programsko točko, osamosvojitev, tudi poznejšo plebiscitarno podporo. Če ne bi prevzeli oblasti, mi tega projekta ne bi mogli izvesti. Raje ne razmišljam, kako bi bilo z nami, če se ne bi osamosvojili."
Dodal je, da ga večkrat vprašajo, ali ga je bilo kdaj strah. "Jaz ne morem govoriti o strahu, vendar pa lahko govorim o velikem občutku odgovornosti, ki pa sem ga delil z vso to ekipo. Če bi nas bilo strah, če bi nihali, čeprav nismo bili vedno vsi z enako dinamiko priprav v tem poslu, potem verjetno tega ne bi izvedli. Mislim, da je bilo poguma veliko več kot česa drugega, bila je neka odločnost, bila je enotnost in tako smo lahko ta projekt izvedli."
"Skrivnost slovenskega uspeha"
"Nismo imeli plana B, mi smo rekli: 'To moramo narediti.' Bili smo prepričani, da lahko to naredimo. Drugi so nam govorili: Politika je umetnost mogočega ... mi smo jo naredili za umetnost nemogočega. Mi smo naredili državo, lahko bi rekel, proti vsem. Mi smo takrat, 25. junija, tukaj stali sami, brez državnih delegacij, brez tujih diplomatov, vsi so čakali, kaj bo. Mi pa smo bili pripravljeni na obrambo. Mislim, da je odličnost tega časa v tem, da se dejansko nismo ukvarjali s strahovi, ampak s projektom, in da smo bili na izziv, ki se je zgodil z napadom na Slovenijo s strani jugoslovanske armade, pripravljeni. To je glavni odgovor na vprašanja, ki so se pojavljala po svetu. Recimo, nekoč je generalni sekretar Nata Manfred Wörner, ki je sicer zelo dobro razumel položaj Slovenije in naše želje, vprašal, v čem je skrivnost slovenskega uspeha, ker to, kar smo dosegli, je bilo veliko presenečenje - z obrambo na začetku. Odgovor je bil, vedeli smo, kaj se lahko zgodi, in smo bili na to pripravljeni.

Sloveniji so pomagali prijatelji iz tujine
Po Peterletovih besedah je bila slovenska osamosvojitev realna tudi zaradi tujih politikov, ki so težnje slovenske vlade podpirali in razumeli. Ne glede na to, da so nekateri bili do osamosvajanja tudi skeptični, so na koncu zaradi različnih razlogov svoja prvotna stališča spremenili.
Vendar po njegovem mnenju pri slovenskem osamosvojitvenem procesu izstopajo tri imena: takratni nemški kancler Helmut Kohl, Alois Mock, nekdanji avstrijski zunanji minister, ki je bil tudi predsednik ene izmed internacional, ki nas je podprla, in papež Janez Pavel II. "Ti trije so posebna kategorija," ki so v tistem času po mnenju številnih, ne samo Peterleta, naredili največ za mednarodno priznanje novonastale Slovenije, ki je do samostojnosti morala tudi z orožjem.
Razpad Demosa in sestop z oblasti
Peterle je mnenja, da je "njegova" vlada delala enotno, projektno in učinkovito dejansko do osamosvojitve oziroma do srede julija, ko so se pojavile ideje o zamenjavah na najvišjih mestih. Temu je potem sledila ideja za razpust Demosa, ki se je tudi realizirala. "Dejansko se nam po tistem ni uspelo dogovoriti za nič posebno reformnega več. Tako da, kar je naredil Demos, je naredil v prvem letu, drugo je bila izpeljava že dogovorjenega, čeprav je Demos trajal dve leti in je seveda do aprila izvedel še številne reforme. Ampak na bistvenih področjih, mislim posebej na lastninjenje, pa se je potem, kljub temu da smo dali zakon v proceduro, že čutila polarizacija znotraj Demosa samega in zakona potem tako ali tako zaradi blokade s strani Zbora združenega dela nismo mogli sprejeti."

Iz vlade so začeli odhajati ljudje - podpredsednik vlade Jože Mencinger, ki se ni strinjal z modelom privatizacije, za njim je odšel finančni minister, zdajšnji guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. Peterle je znotraj koalicije izgubljal podporo. V DZ-ju je prestal dve nezaupnici, tretje ni.
Prepričan je, da bi bilo bolje nadaljevati "z nabojem uspešne koalicije, ki je dejansko ključen del postavljanja države opravila, vendar so prevladali drugi interesi, drugi motivi in pač v teh okoliščinah se ni dalo nadaljevati".
"Še enkrat bi rekel: Naprej, Slovenija"
Lojze Peterle je zdaj evropski poslanec. Kot je dejal, še vedno dela za Slovenijo, vendar v Bruslju oziroma v Strasbourgu. Misli pa, da je stanje v Sloveniji dvajset let pozneje v marsičem podobno kot takrat takrat, "če ni v kakšnih elementih slabše ali celo manj optimistično". Želi si, da bi bili "spet sposobni imenovalcev, volje in enotnosti, ki bi omogočila nujne spremembe", saj po njegovem mnenju v tem trenutku v Sloveniji spremembe niso mogoče. "Če bi lahko prispeval po izvršilni plati k temu, da najdemo pot iz te zagate, potem bi verjetno še enkrat rekel: Najprej, Slovenija."
"Nasmeh zgodovine"
"Upam, da bom doživel kar nekaj vnukov, in gotovo jim bom z veseljem in s ponosom govoril, da sem doživel nasmeh zgodovine, da pripadam generaciji, ki ga je razumela in izkoristila za to, o čemer so sanjali Slovenke in Slovenci dolga stoletja," je sklenil nekdanji premier.